Hitrostnega drsanja na dolgih progah pri nas še nismo preizkusili, saj primernega drsališča zanj ne premoremo, medtem ko za drsanje na kratkih progah zadostuje že hokejsko drsališče. Prav k "short tracku" so v Celju pristopili bolj resno, trenutno pa se z njim ukvarja 18 mladih drsalcev in drsalk. Bor Luka Urlep, ki je v ponedeljek dopolnil 16. rojstni dan, je med vsemi še najstarejši, a že dovolj star, da je pretekli konec tedna kot prvi Slovenec nastopil na evropskem članskem prvenstvu v Sočiju. Tam se je uvrstil na skupno 36. mesto in postavil nov mladinski in članski državni rekord na 1500 metrov.
Urlep se je pred odhodom na prvenstvo pripravljal na mednarodnih kampih v Budimpešti skupaj s tekmovalci iz drugih držav v regiji. Poleg državnega rekorda je postavil tudi dva nova osebna rekorda na razdaljah 1500 in 1000 metrov. Najboljšo uvrstitev je dosegel na razdalji 1000 metrov, kjer je bil 32., na najdaljši razdalji 1500 metrov je zasedel 33. mesto, na najkrajši 500 metrov pa 36. mesto. Mladi dijak prvega letnika celjske gimnazije se je ob koncu tedna udeležil tudi svetovnega mladinskega prvenstva v Sofiji, ki je bilo že njegovo drugo.
Bor se je za hitrostno drsanje odločil pri šestih letih. Večino kadra v celjskem klubu dobijo iz vrst tistih, ki niso dovolj nadarjeni za umetnostno drsanje, a pri Urlepu ni bilo tako: "Ko sem začel hoditi v šolo, sem se udeležil tečaja, na katerem so mi dali na izbiro še umetnostno drsanje in hokej. Bolj od obojega se mi je zdelo zanimivo hitrostno drsanje, tako da sem se odločil zanj. Bilo mi je všeč, tako da sem pri njem tudi ostal. Vsi, ki jih poznam, so kar dobro seznanjeni s tem, kar počnem. V Sloveniji pa je to res precej nepoznan šport."
KORAK NAPREJ Z MADŽARSKIM TRENERJEM
Ker je na celjski gimnaziji Bor dijak športnega razreda, ima posebne treninge že zjutraj pred šolo. Tak trening traja uro in pol, nato pa ga popoldne čaka še triurni trening, torej skupno kar štiri ure in pol na dan. Kadar gre na priprave, kot nedavno v Budimpešto, mu učno snov učitelji in sošolci pošljejo prek elektronske pošte. "Ko se vrnem, mi je potem precej lažje," je z razumevanjem njegove dejavnosti na šoli zadovoljen Bor.
Z mladim talentom se je dolgo ukvarjal domači trener Urban Kalšek, ob posredovanju pionirke tega športa v Sloveniji (leta 2000 je z umetnostnega drsanja presedlala na hitrostno) in predsednice strokovnega sveta Polone Peunik pa zadnji dve sezoni nad Borom bdi madžarski strokovnjak David Mano Loth. Ta je pred dvema letoma v Celje za deset dni prišel kot nosilec regijskega kampa, ki ga tam zadnja leta pripravijo v avgustu. Takrat so se z njim dogovorili za dolgoročno sodelovanje. Bor ima občutek, da je po delu z njim precej napredoval: "Z madžarskim trenerjem smo dobili neko novo znanje. Jezik ni ovira. Po večini komunicirava v angleščini, a se je tudi on že naučil nekaj slovenskih besed, tako kot tudi jaz nekaj madžarskih."
Hitrostno drsanje tudi Bor prek televizije spremlja le v času OI, rezultatom pa sledi na spletu. Poznan mu je tudi primer Avstralca Stevena Bradburyja, senzacionalnega olimpijskega zmagovalca v drsanju na kratkih progah na 1000 metrov na igrah 2002 v Salt Lake Cityju, ko so tako v polfinalu kot v finalu njegovi konkurenti padli. "Imel je kar srečo, a moral je naprej priti do tja. Res pa je, da je pri drsanju na kratke proge več padcev, saj tekmuješ proti nasprotnikom in pogosto prihaja do kontaktov. Prav zato mi je ta način drsanja bolj zanimiv od tistega na dolge proge, kjer vsak drsa po svoji progi," o tem pravi Bor Urlep.
DOBRODOŠLI KAMPI
Povezovanje v regijsko skupino s Čehi, Slovaki, Poljaki, Madžari, Avstrijci, Romuni, Bolgari in predstavniki držav nekdanje Jugoslavije je nujno, na sezono se udeležujejo povprečno treh pripravljalnih kampov. Za Bora je takšno povezovanje še posebej dobrodošlo, saj v Sloveniji nima pravega konkurenta, s katerim bi se lahko primerjal, omenjenih kampov pa se udeleži vsaj okrog 40 udeležencev. "Ti kampi so zelo dobrodošli, čeprav bi potreboval še nekoliko več treninga. Včasih se z Madžari ali Avstrijci dogovorimo tudi za kakšen skupni trening ob koncu tedna," je s tem zadovoljen Bor.
DOLGOROČNI CILJ NASTOP NA OI
Želja slovenske drsalne zveze je, da bi nekoč dobili tekmovalca, ki bi se na EP in SP uvrščal v prvo tretjino udeležencev. Po besedah Peunikove vse upe in načrte polagajo v Bora, saj drugega tekmovalca na njegovi ravni še nimajo. Veliko pa se posvečajo izobraževanju in treniranju mladih, saj bi nekoč radi dobili tudi štafetno ekipo.
Naš mladi up od zadnjega EP ni pričakoval kaj bistveno več, kot je dosegel: "Bil sem kar zadovoljen, saj sem tekmoval s precej starejšimi od sebe, starimi tudi toliko, kot je moj trener. Oni imajo seveda veliko več izkušenj."
Peunikovi se ne zdi prezgodaj, da bi se Bor prek kvalifikacij že lahko potegoval tudi za uvrstitev v olimpijsko ekipo za naslednje OI v Pjongčangu. Te so tudi zanj njegov dolgoročni cilj: "Normo bom poskušal doseči že čez dve leti, drugače pa tudi igre leta 2022 v Pekingu zame ne bi smele biti prepozne."
POSKUŠALI TUDI V LJUBLJANI
S hitrostnim drsanjem na kratke proge se v Sloveniji resno ukvarjajo le v Celju. Poskušali so tudi v Ljubljani na nekdanjem drsališču na Vevčah. Ko je to propadlo, je žal propadla tudi panoga. "Žal je to drsališče, ki ga je odkupil nekdanji hokejski trener Pavle Kavčič, imelo velike dolgove in ga je nato zarubila banka ter zdaj žalostno propada. Tam je obstajal klub Alfa, kjer je bilo v Ljubljani to dejavnost edino mogoče izvajati, saj je v Tivoliju in v Zalogu zelo težko dobiti proste termine. Imeli smo skupino dvajsetih hitrostnih drsalcev, s katerimi smo po zaprtju drsališča eno leto še vztrajali, z njimi opravljali kondicijske treninge in jih kdaj povabili v Celje, a potem to ni šlo več, saj starši otrok iz Ljubljane v Celje vsakodnevno seveda niso mogli voziti. Zanimanje je vladalo tudi v Kranju, a tam je težava, saj ne najdejo nosilca panoge," Peunikova obžaluje, da se hitrostno drsanje ne širi tudi v druge dele države.
V SARAJEVU ŠTIRJE BOSANCI
Na olimpijskih igrah Slovenci svojega predstavnika v hitrostnem drsanju še nismo imeli, a na igrah leta 1984 v Sarajevu je bila Jugoslavija zastopana tudi v tem športu. Ko so v prestolnici BiH zgradili drsališče za potrebe OI, takrat so tekmovali le na dolge proge, so treninge začeli tudi domači predstavniki. Nekdanjo skupno državo je na igrah zastopala četverica, v moški konkurenci sta bila to Nenad Žvanut in Behudin Merdović, v ženski pa Dubravka Vukušić in Bilbija Kerla. Najvišji uvrstitvi je z 31. mestom na 500 in 1500 metrov dosegla Vukušićeva.
