Nadškofija Ljubljana je v pritožbi navedla, da investitor 2864 Bohinj z njo nima sklenjene pogodbe ali druge listine, ki bi mu dopuščala gradnjo na njenih zemljiščih, zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Sodišče je tako odpravilo gradbeno dovoljenje ter zadevo vrnilo v ponovni postopek.
Direktor družbe 2864 Bohinj Boštjan Čokl je spomnil, da je bil za pridobitev služnosti na zemljiščih agrarne skupnosti spremenjen zakon, ki pa ga upravno sodišče ne priznava. Nadškofija Ljubljana je namreč med 120 lastniki zemljišč, na katerih bo potekala prva faza urejanja smučišča, manjša lastnica s 73 kvadratnimi metri zemljišč. Za to zemljišče bi po ocenah cenilca nadškofiji pripadalo 182,5 evra za 40 let uporabe, za kolikor velja koncesija.
"Nadškofija želi imeti povsem drugačne pravice kot drugi člani agrarne skupnosti," je dejal Čokl in dodal, da takim zahtevam ne more ugoditi, saj bi se s tem izneveril vsem ostalim – prek stotim lastnikom, ki so pogodbe že podpisali. Čokl izraža tudi razočaranje, da zaradi tako nizkih zneskov nadškofija nagaja in blokira izvedbo 30-milijonskega projekta, ki je zelo pomemben za celotno regijo.
Kot je povedal Čokl, bo po odločitvi sodišča ministrstvo moralo pridobiti dodatne dokumente in ponovno izdati gradbeno dovoljenje, kar bo zaradi postopkov trajalo najmanj mesec ali dva. "Za nas je to zelo neugoden čas, saj ravno potekajo končni razgovori z novim soinvestitorjem," je izpostavil Čokl in dodal, da so nameravali z novim soinvestitorjem v podjetju najpozneje aprila začeti urejati smučišča, zdaj pa se bo to pomaknilo najmanj v junij, kar je skrajni rok za začetek del, če naj bi bila prva faza smučišča urejena za smuko v naslednji zimski sezoni.
Prizadevanja za sodobno smučarsko središče nad Bohinjsko Bistrico potekajo že pet let. Po pridobitvi gradbenega dovoljenja je lani vendarle kazalo, da bo gradnja lahko kmalu stekla, saj je investitor čakal le še na potrditev sofinanciranja s strani države. Vendar je država spremenila uredbo o spodbujanju neposrednih tujih investicij in tako mogoči sofinancerski delež znižala s 50 odstotkov na 35 odstotkov. S tem se je Čoklu podrla finančna konstrukcija in odtlej se mora o vstopu v projekt dogovarjati še z enim potencialnim soinvestitorjem (pri projektu že sodeluje italijanski izdelovalec žičniških naprav Leitner).
Kaj torej želi ljubljanska nadškofija? Več denarja? Zavarovanje plačila – nekaj več kot 180 evrov za 40 let? Morda pa bi se utegnili dogovoriti z mariborsko nadškofijo, ki se je tako izkazala z upravljanjem družb Zvon 1 in Zvon 2, ko je izpuhtela skoraj milijarda evrov. No, nekje je treba najti dobiček, da se napolni mošnjiček.
