Uvrstitev v finalno vožnjo slaloma v Kranjski Gori v ničemer ne izboljša katastrofalnega stanja v slovenskem smučanju. Matic Skube in Miha Kürner sta v prvi vožnji za njuno znanje smučala fenomenalno, morda bi lahko bila za kakšno desetinko hitrejša.
Kar sta pokazala, je njun limit in hitreje ne bosta na tak način in s to tehniko nikoli boljša in hitrejša – nikoli. Lahko sicer upamo, da bosta trenirala ob boljših pogojih, če bosta nadaljevala kariero, s trenerji, ki imajo dovolj znanja, da spremenita tehniko, saj s tem načinom nikoli ne prideta niti do 25. mesta. Najbolj pa je skrb vzbujajoče, da tehnično v zadnjih letih nista napredovala popolnoma nič. O ostalih slalomistih ne gre izgubljati besed.
V bazični disciplini smučanja veleslalomu pa je slika še mnogo slabša. Tekmovalci so sami ugotovili, da nekaj ni v redu s tem, kar počnejo, in je Žan Kranjec o tem javno razmišljal. Besedičenje Klemna Berganta, da bi predvsem Kranjec moral pristopiti k treningom boljše, drugače ali bolj zavzeto, je nesprejemljivo odvračanje pozornosti od dejstva, da Kranjca niso ničesar naučili, celo slabše smuča in bolj je nagnjen k odstopom kot prej. Na kakšni ravni tehničnega znanja so ostali veleslalomisti, je nesmiselno razpredati, ker niso sposobni enega pravilnega zavoja.
V smuku in superveleslalomu je stanje za odtenek boljše. Trije tekmovalci, ki izstopajo iz povprečja, Martin Čater, Boštjan Kline in Klemen Kosi, imajo pogum in voljo in niso nikakršni turisti, s čimer jih obmetavajo nekateri. Da se spustiš po hribu v smuku na tekmi svetovnega pokala, ne moreš biti turist, ampak treniran športnik.
V pristopu zelo malo zaostajajo za najboljšimi. Njihov problem je tehnično znanje. Med vožnjami v zavojih delajo popolnoma enake napake, kot so jih prej Andrej Jerman in ostali. Nobenega napredka ni, zaznati je celo nazadovanje. Andrej Šporn je tipičen predstavnik zablodele tehnike. Tudi če mu znoj lije v potokih, bo težko še kdaj osvojil točke svetovnega pokala, če se ne bo naučil smučati zavojev. Ni težava v tem, da se vožnje fantom ne posrečijo, težava je, da ne vedo, kaj je prav.
Kosi je po superveleslalomu na svetovnem prvenstvu izjavil, da se mu ni zdelo, da je hiter. Skube pa je po prvem teku slaloma norel v ciljnem prostoru, ker je mislil, da je peljal dobro. Temelj teh izjav je v hitrostni barieri, ki je velikokrat problem na treningih.
Če poenostavim: vožnja po slalomski progi traja okoli 60 sekund, in če je povprečna hitrost zmagovalca 60 km/h, je ob zaostanku dveh sekund povprečna hitrost 58 km/h. Enako je v smuku, če je povprečna hitrost zmagovalca 120 km/h, vožnja pa traja dve minuti, vsaka sekunda zaostanka pomeni za dva km/h manjšo povprečno hitrost.
To je stanje v slovenskem alpskem smučanju, ki se je od leta 2000 slabšalo iz leta v leto in dna očitno še ni doseglo. Petnajstletno propadanje panoge akterjev ni spametovalo, da bi se pogledali v ogledalo in ugotovili, da ne znajo. Žal se ne zavedajo, da so tik pred tem, da bodo sami sebi namen. Že stokrat je bilo dokazano, da je slovenska smučarska doktrina zgrešena. S tem ne trdim, da je v drugih reprezentancah vse jasno in enostavno. Da ni vse razumljivo in dorečeno, kažejo individualne ekipe, Marcel Hirscher, Tina Maze, Anna Fenninger, Lindsey Vonn, Mikaela Shifrin.
Ekipno najbolje funkcionirajo švedska, nemška in italijanska reprezentanca. Švedi delujejo precej stihijsko in enkrat eksplodira eden, drugič nekdo drug. Strokovno delo se vidi pri Italijanih v slalomu moških in veleslalomu deklet. Pri Nemcih je moški del ekipe daleč pred ženskim delom. Žensko ekipo Italije vodi Livio Magoni, nemško moško ekipo vodi Matthias Berthold. V to kategorijo spada še Jani Hladnik, trener v ruski reprezentanci. Med temi trenerji bo moral Jurij Žurej iskati trenerje za naše selekcije, če misli resno s tem, da išče najboljše na svetu. Andrea Massi je, če ne najboljši kondicijski trener, pa vsaj med najboljšimi vsaj za alpsko smučanje. Pred leti, ko še ni bil trener Mazejeve, sem napisal članek Hrbet Tine Maze in napovedal konec njene kariere, če ne bo spremenila načina smučanja. Odkar je njen trener Massi, o težavah z njenim hrbtom ni slišati.
Želim pa vsem utopistom sporočiti, da zelo dvomim, da Massi lahko reši slovensko smučanje. Tehnike se je Massi učil ob Tini in Magoniju, in brez enega od omenjenih trenerjev Massi s Slovenci ne more narediti nič. Mislim celo, da Massijev imidž celo nekoliko zavaja Žureja, če misli, da Massi lahko kaj spremeni sam, tudi če poveča obseg treningov za sto odstotkov. Teza Anteja Kostelića, da delo ustvarja tehniko, v tem primeru ne more delovati.
