V tem trenutku se morda res zdi položaj z zornega kota Tine Maze skoraj nerešljiv (še vedno je tu beseda skoraj) – Anna Fenninger je v izvrstni formi, ko ji tudi napake ne pridejo do živega; ima 30 točk prednosti, je v odličnem zdravstvenem stanju, poleg tega ima še precejšnjo psihološko prednost, ker je Tino dolgo časa lovila, jo ulovila in prehitela. Posebej pa ker Tina Salzburžanki ni še enkrat podkurila pod nogami, saj v slalomu ni vzela pričakovanih točk in ni spet prevzela vodstva v skupnem seštevku.
Trenutno ima Fenningerjeva v rokah precej boljše karte, toda vsi pravi kvartopirci vedo, da ne odloča vedno tisto, kar imaš v rokah.
Vprašanje, zakaj je Tina v Åreju smučala tako slabo, je zdaj bolj ali ne nepomembno. Kljub temu je treba vsaj malo osvetliti njeno smučanje na švedskih tekmah. Po prvih vožnjah tako na veleslalomu kot slalomu je bila še solidna, posebej na veleslalomu je smučala v okviru letošnjih voženj. Povsem druga zgodba sta bili njeni drugi vožnji na obeh tekmah.
V drugi vožnji veleslaloma je smučala tako "globoko", da ni imela nikakršnih možnosti za boljšo uvrstitev. Tudi sobotna prva vožnja na slalomu je bila slaba, a je bila še vedno med deseterico, druga vožnja pa spet katastrofalna. Zakaj? Očitno je bilo, da Tina nima moči, da bi smučala tako, kot zna – v zgornjem delu druge proge je še šlo, potem pa je izgubljala od vratc do vratc, do končnega cilja.
V vsakem primeru je skoraj nemogoče, da bi Tina, če bi bila popolnoma zdrava, smučala tako, kot je smučala na teh dveh tekmah v Åreju. S Tino je bilo zagotovo nekaj narobe, zdravstveno, a se je, zavedajoč situacije v svetovnem pokalu, vseeno pognala tudi po slalomski progi. Zelo verjetno v normalnih okoliščinah slaloma sploh ne bi vozila. Toda Tina se zaveda, da lahko na koncu odloča vsaka točka, zato se je odločila tudi slalomirati.
Treba je vedeti, da se je Tina slabše počutila že v drugem delu svetovnega prvenstva v Beaver Creeku, da že njen kombinacijski slalom (na katerem je vseeno osvojila zlato) ni bil to, kar lahko pokaže Črnjanka. Bilo je celo malce nenavadno, da je dal vodja ekipe aMaze Andrea Massi tekmovalki toliko počitka kot v zadnjih tednih po svetovnem prvenstvu. Kaj takega pri Tini v preteklosti ni prišlo v poštev niti v lanski sezoni, ko je po dveh zlatih kolajnah na olimpijskih igrah do finala svetovnega pokala tekmovala po najboljših močeh, brez počitka, s treningi.
Zdaj je po vsaki tekmi vzela dva dneva premora – po Mariboru, po Banskem, po Garmischu. Ali to nakazuje na kaj drugega? Morda na bolj resno bolezensko stanje, kot si v ekipi aMaze sploh upajo pomisliti? Resnično upamo, da ne. Toda pri vrhunskih športnikih, ki so izjemno dobro telesno pripravljeni, se lahko zgodi, da se kar naenkrat zaradi prehlada ali viroze (Tina je prebolevala prehlad ali virozo že na dveh koncih tedna pred svetovnim prvenstvom – Cortina in St. Moritz), poruši ravnovesje imunskega sistema in jih potem znova in znova prizadene že vsak najmanjši "gripec". Ni malo primerov med vrhunskimi športniki, ki so zaradi mononukleoze (to je skupek bolezni, ki izbruhnejo na dan zaradi porušenega imunskega sistema) končali kariero.
In kaj zdaj? Zdaj Tino poleg "gripcev" napadajo še psihološki komarji, ki ji brenčijo v glavi. In zdaj je čas, da Massi uporabi še zadnje vojne rezerve, ki jih ima v svojem arzenalu. Zadnje in najmočnejše orožje mora vzeti iz skladišča in ga uporabiti. Po tem tednu ga tako ali tako ne bo več potreboval.