Petindvajsetletni član kluba Lommedalen v bližini Osla je bil v mlajših kategorijah daleč od norveškega vrha. Na mladinsko SP se mu nikoli ni uspelo uvrstiti, na mednarodni sceni pa se je prvič pojavil pri 18. letih v tretjerazrednem pokalu Fis, a se tudi tam ni uvrstil bolje od 16. mesta.
V sezoni 2008/09 je prvič dobil priložnost v celinskem pokalu, a ni bil nikoli boljši kot 24. Šele leta 2010 se je v tej konkurenci na slovitem Holmenkollnu nad Oslom prvič prebil med deseterico in nato prav tam dočakal prvo priložnost v svetovnem pokalu. Ob 43. mestu je njegov nastop minil precej neopaženo.
Šele decembra 2010 je s 17. mestom v Lillehammerju osvojil prve točke v svetovnem pokalu, bil dan pozneje tudi že deseti, a v nadaljevanju sezone popustil in ostal brez nastopa na domačem SP v Oslu. Zgodba se je ponovila tudi dve leti pozneje na SP v Predazzu, tako da je bila njegova zmagovita sobota zanj sploh prvi nastop na svetovnih prvenstvih v nordijskem smučanju.
"Rune kot otrok nikoli ni bil zvezda. Lahko bi celo rekel, da je bil dolgo precej slab skakalec. Zdaj lahko rečemo, da na Norveškem obstaja precej potencialnih svetovnih prvakov, za katere morda sploh ne vemo, hkrati pa je tudi dokaz, kaj vse se da doseči s trdim delom," je bil navdušen športni direktor norveške ekipe in nekdanji skakalec Clas Brede Braten.
RUNE VELTA
rojen: 19. julija 1989
kraj bivanja: Oslo
klub: Lommedalen IL
smuči: Fischer
BOJ S KRANJCEM IZGUBIL ZA TRI TOČKE
Tih in skromen fant, ki nikoli ni rinil v ospredje, je nase prvič opozoril na SP v poletih leta 2012 v Vikersundu. Čeprav tudi tam ni sodil med favorite (na generalki leto prej je bil dvakrat 16.), se je z Robertom Kranjcem udaril v boju za naslov prvaka. Po prvi seriji je celo vodil s štirimi točkami prednosti pred Letečim Kranjčanom, ob koncu je za njim zaostal za samo tri točke.
Sezono je končal kot 17. skakalec v seštevku svetovnega pokala in vsi so pričakovali njegov preboj med najboljše, a se to ni zgodilo. Šele v naslednji sezoni se je Rune v tem tekmovanju prvič povzpel tudi na zmagovalni oder, ko je bil tretji v Visli in drugi v finalu v Planici. Zmago mu je spet odnesel Slovenec, tokrat Jurij Tepeš, družbo na zmagovalnem odru jima je kot tretji delal še Peter Prevc. Sezono je končal na 23. mestu, v lanski pa je bil nato še sedem mest slabši. Blestel ni niti na velikih tekmah: na OI v Sočiju je bil 22. in 24. ter šesti z ekipo, na SP v poletih v Harrachovu pa je končal na 26. mestu.
Pred to sezono se je Rune očitno odločil, da bo zastavil na novo. S svojim klubskim trenerjem Magnusom Brevikom je začel še bolj trdo trenirati. Potem ko je do konca novoletne turneje, kjer se je sicer izkazal s petim mestom v Garmischu, v rezultatih še precej nihal, je po njej začel skakati najbolj konstantno v karieri. Na zmagovalni oder se je sicer povzpel le z drugim mestom na drugi tekmi v Willingenu, ko je le za točko zaostal za domačinom Severinom Freundom, zdaj pa se mu je oddolžil z razliko 0,4 točke.
NE SKRIVA SE VEČ V ZADNJI VRSTI
Njegov reprezentančni kolega Anders Jacobsen Runa Velto opisuje kot skromnega človeka, ki veliko dela na sebi. "Je pristaš trdega dela, ki na vsakem treningu opravi veliko število ponovitev. Včasih celo več, kot mu jih naroči trener. Nekoč je rekel, da to počne zato, da bi postal svetovni prvak. No, zdaj to tudi je. Zdaj tudi ni več tako tih kot pred leti in se več ne skriva v zadnji vrsti. Postal je precej bolj samostojen, kot je bil," ga je opisal zdaj najstarejši član norveške ekipe, temu pa je pritrdil tudi glavni trener Norvežanov, Avstrijec Alexander Stöckl, ki dodaja, da je v zadnjem času njegov varovanec pridobil precej samozavesti, a se je še vedno pripravljen učiti.
NAJVEČJI USPEHI
Svetovni prvak v Falunu in drugi z mešano ekipo, drugi na SP v poletih 2012 v Vikersundu, v svetovnem pokalu dvakrat drugi in enkrat tretji.
Rune, ki največ zaslug za svoj uspeh pripisuje očetu in trenerju Breviku, je opisal tudi svoje občutke, ko je v ciljni ravnini čakal na izračun točk za svoj zadnji skok: "Priznam, da sem se v sebi tresel in da sem komaj stal na nogah. Res sem goreče upal, da bo dovolj za zmago, a se hkrati tudi bal, saj je Freund skočil še pol metra dlje. Potem so reprezentančni kolegi stekli proti meni in takrat sem šele dojel, da sem res prvi. Občutek je bil res enkraten." Da ga je vse skupaj ganilo, se je videlo tudi na razglasitvi, ko je ob igranju norveške himne komaj zadrževal solze.
Povsem jasno je, da bo z Velto treba zdaj zelo resno računati tudi na veliki skakalnici, kjer bo lahko skakal povsem sproščen in brez pritiskov, saj je svoje na tem SP že dosegel. In potem bo sledila še ekipna tekma, kjer bodo Norvežani po prikazanem na srednji napravi skupaj z Nemci glavni kandidati za naslov prvakov ...