Če štejemo še polete, jih ima na velikih tekmovanjih na svojem kontu že sedem, od tega pet med posamezniki in dve z ekipo. Kot vedno tudi tokrat o kolajni na glas ne želi govoriti, ampak ga zanimajo samo čim boljši skoki.
Vaše prvo svetovno prvenstvo je bilo leta 2011 v Oslu. Takrat ste kot ekipa presenetili s tretjim mestom, ki ga je pričakoval le malokdo. Gotovo tudi vi ne ...
Na tistem prvenstvu sem bil v čisto drugačni vlogi kot na naslednjem in kot bom na tem v Falunu. Takrat sem bil še mladinec, ko se je bilo treba čim več naučiti in se čim bolj izkazati. Vsak rezultat z osvojenimi točkami je bil zame dober dosežek. Na tisti ekipni tekmi se je vse res dobro sestavilo in se nazadnje celo končalo z bronom. Spomin na prvenstvo je torej lep.
S tem, da bi bil prelahek, na srečo nimam problemov, vedno imam vsaj pol kilograma rezerve.
Gotovo še lepši je na prejšnje SP v Predazzu. Pred njim v svetovnem pokalu še nikoli niste bili uvrščeni med prve tri, potem pa ste se tam okitili s kolajno na obeh posamičnih tekmah.
V svetovnem pokalu sem na stopničke prišel šele na koncu sezone v Planici, čeprav sem jim bil že pred SP nekajkrat blizu. Tja sem prišel z manjšim bremenom kot kdo drug, ki je bil že prej večkrat na stopničkah. Morda mi je tudi zato, ker sem bil manj obremenjen, uspelo, da sem skočil nanje.
To je bil že dokaz, da ste lahko uspešni tudi na velikih tekmah. Dobite prav na njih še neko dodatno mero adrenalina?
To težko rečem. Zame vsaka tekma šteje posebej. Je pa res, da si uvrstitev pri vrhu na svetovnem prvenstvu ljudje zapomnijo veliko bolje kot na navadni tekmi svetovnega pokala. Pred tekmo pa o tem ne razmišljam, ampak se osredotočim le nanjo.
Za vas je to lahko prednost glede na določene konkurente, ki se bolj obremenijo s pomembnostjo tekme ...
Res je mogoče, da se kdo s tem preveč obremeni. Verjetno so tudi takšni, ki razmišljajo, da je to priložnost, ki je ne smeš zamuditi, in jim to malce spodreže noge.
Tista farsa okoli dresa mi še danes ni povsem jasna. Kot vidim, si še vedno marsikdo sleče dres, še preden je tekme konec. Res pa je, da sem od takrat na te stvari bolj pozoren, tako na to, kdaj menjam opremo, kot na to, kdaj si sezujem čevlje in slečem dres. Vedno pazim, da te stvari počnem takrat, ko je zraven tudi kontrolor FIS.
Ko sva že pri diskvalifikacijah, je v zadnjem času zelo odmevala diskvalifikacija Severina Freunda na tekmi v Titisee-Neustadtu. Se vam pravila glede dovoljenega razmerja med telesno težo in dolžino smuči zdijo morda prestroga ali se vam zdi kar prav, da so takšna, kot so?
Pravila so takšna, kot so, in takšna je tudi treba spoštovati. Res je, da si kot vrhunski tekmovalec ves čas »na limitu«, glede tega pa se tudi moraš dobro poznati. Kot je povedal Freund, njihova reprezentančna tehtnica ni bila dovolj dobro nastavljena. Na tekmah je pravi meter samo kontrolorjev in njemu je treba vse prilagoditi.
Ob dobrih skokih bom zadovoljen tudi s četrtim mestom. Če bom skakal relativno slabo in bom tretji, pa bom razočaran.
Kako imate to urejeno v slovenski reprezentanci? Se stehtate pred vsako tekmo?
Skoraj vsaka reprezentanca ima svojo tehtnico, ki je postavljena v garderobi. Preden gremo na skakalnico, se vedno stehtamo. Potem tudi veš, koliko rezerve si moraš pustiti.
Se vam je že kdaj primerilo, da ste se po tem tehtanju malce prestrašili in potem na hitro pojedli še kakšno jabolko?
Ne, nikoli. S tem, da bi bil prelahek, na srečo nimam problemov. Vedno imam vsaj pol kilograma rezerve.
Lani ste na tekmi svetovnega pokala v Falunu, ki je služila kot generalka za to SP, zasedli drugo mesto za Freundom. To najbrž pomeni, da se na tamkajšnji skakalnici dobro počutite.
Kaj pa vem. Trenutno tiste skakalnice niti nimam v tako dobrem spominu. Na srečo sem se lani do tekme dobro sestavil in nastopil precej bolje kot na treningu in v kvalifikacijah. Po njej sem bil zelo zadovoljen.
Je na tej skakalnici kaj specifičnega glede na ostale?
Je novejša in ima tudi lep profil. Smučina je ledena in ima plastičen rob, vsaj toliko se trenutno spomnim.
Konkurenca je letos še večja, kot je bila pred Predazzom ali Sočijem, saj je število skakalcev, ki se uvrščajo na zmagovalni oder, še večje. Bo zaradi tega še toliko težje priti do kolajne?
Kot sem že večkrat povedal, je na vsaki tekmi veliko kandidatov za stopničke, svetovno prvenstvo pa še doda svoje. Tam skoči na vrh še kdo, na katerega se prej toliko ne računa, po drugi strani pa tudi kdo od favoritov odpade. Vse je mogoče, zato težko napovedujem karkoli. Zdi se mi kar prav, da je glede kolajn bolj zanimivo in da ni vse oddano že vnaprej.
Boste osebno razočarani, če kolajne ne boste osvojili?
To bo odvisno od tega, kako bom skakal jaz in kako bodo drugi.
Torej to pomeni, da če boste skakali tako, kot mislite, da bi morali, pa boste vseeno četrti, ne boste razočarani?
V tem primeru bom zadovoljen. Če bom skakal relativno slabo in bom tretji, pa bom razočaran. No, tako zelo ob kolajni verjetno le ne bom, bo pa ostal grenak priokus.
Vidite koga prav v vlogi prvega favorita ali ni nikogar, ki bi ga posebej izpostavili?
Raje ne bi izpostavljal nikogar. Prvih deset v svetovnem pokalu se vsekakor lahko vključi v boj za kolajne, pa še kdo se lahko hitro najde.
Res pa je, da glede na zadnje rezultate nekoliko izstopajo Freund, Kamil Stoch, Stefan Kraft, Roman Koudelka in tudi vi v tej družbi ...
(smeh) To raje pišite vi. Jaz o tem ne bom govoril, sploh pa ne bom izpostavljal sebe. Zarečenega kruha se največ poje.
Si želite nastopiti tudi na tekmi mešanih ekip?
Do takrat je še precej časa. Odvisno je predvsem od tega, kakšna bo forma, kakor tudi od forme drugih. Na kraju samem se bomo odločili, ali je bolje, da skačem, ali je bolje, da počivam.
Res pa je, da bi bila tudi tam možnost za dober rezultat, saj so letos dobra tudi naša dekleta.
Že ekipna tekma je čisto druga zgodba, tu pa gre za tekmo mešanih ekip, v katero sta vključena še dva spola. Tako se lahko vse skupaj še bolj zmeša. To tekmo smo nazadnje imeli pred letom in pol, tako da težko karkoli govorim o njej.
Na svetovnih prvenstvih je pomembno, da si dober tudi na srednji skakalnici, na kateri še niste imeli nobene tekme. Ali menite, da bi moralo biti tekem na tej skakalnici več tudi v svetovnem pokalu?
Za gledalce srednja skakalnica ni več posebej zanimiva. Ker je že toliko tekem na 120-metrskih skakalnicah, je zima prekratka, da bi jih imeli še na 90-metrskih. Tu so seveda tudi še letalnice. Je pa kar prav, da je na svetovnem prvenstvu ostala tudi ta tekma, saj je to že del tradicije.
Vi s tem očitno nimate težav, saj ste tako v Predazzu kot tudi v Sočiju na srednji skakalnici osvojili kolajno ...
Vsekakor se pozna, da veliko skačemo na skakalnici v Kranju, zadnje čase tudi na srednji v Planici. Imamo dovolj dobre pogoje, da lahko kombiniramo skoke na srednji in na večji napravi. Morda tudi zato nimamo večjih težav, ko je treba kot v tem primeru, ko smo tik pred SP imeli tekmo na velikanki, z nje priti na na manjšo napravo.
Je torej prehod z letalnice na srednjo skakalnico za vas manjša težava kot za koga drugega?
Mogoče. Bomo pa to videli šele takrat, ko bomo prišli v Falun. Morda bo letos to težava tudi zame.
S kakšnega vidika?
Pač glede na to, da se telo in glava spreminjata. Lahko ti vse uspeva, a se nato naenkrat vse podre, ali pa tudi ravno obratno.
Prvih deset v svetovnem pokalu se vsekakor lahko vključi v boj za kolajne, pa še kdo se lahko hitro najde.
Navadno so na srednjih skakalnicah boljši tisti, ki so močni v nogah. To je lahko tudi vaš adut.
Predvsem je na vseh skakalnicah treba imeti dobro tehniko. Če noga ni usmerjena v pravo smer, ti tudi dinamit v njej nič ne pomaga. Marsikdo ima zelo močne noge in zelo dobro odskoči, a potem vseeno ni prav pri vrhu. Na skakalnici je tista, ki šteje, še vedno tehnika.
Gotovo pa še velja, da če si v vrhunski formi, si enako dober na srednji skakalnici in na letalnici?
Drži. Če si v formi, si lahko dober povsod oziroma se lahko z vsako skakalnico hitro ujameš. V nasprotnem primeru je bolje, če greš najprej na tisto skakalnico, ki ti najbolj ustreza. Tam lahko na njej malo zadihaš in šele potem dviguješ raven težavnosti.
Kaj vam pred SP pomeni ali prinaša dejstvo, da ste bili kratek čas tudi svetovni rekorder v poletih?
Veseli me, da sem uspel postaviti nek nov mejnik. Teh 250 metrov se lahko lepo razdeli na četrt kilometra, kar se sliši še več. Všeč mi je, da sem s tem postal del te dolge skakalne zgodovine.
Bi vas lahko ob koncu našega pogovora še enkrat prosili za vaše podoživljanje tega sijajnega, kratek čas tudi rekordnega poleta?
Že po poletu Fannemela sem bil pripravljen na vse skupaj. Vedel sem, da so pogoji dobri in da je le še na meni, ali bom uspel ubraniti vodstvo. Čez samo hrbtišče sem prišel dovolj visoko, da sem se lahko dobro namestil v položaj za let. Potem je na vse skupaj začela delovati fizika. Začelo me je dvigovati od hrbtišča letalnice, ko je bilo še nekaj časa za užitek. Pri 220 metrih se je bilo treba pripraviti na pristanek. Dobro je, da veliko treniramo v Planici, kjer se pristaja precej z višine in sem tako pristal precej brez težav. Res pa je, da bo to zdaj treba pozabiti in se hitro preusmeriti v nove izzive.
