Ko je začel zmagovati, kot po tekočem traku, so se mnogi teniški navdušenci celo začeli spraševati, ali ima Roger Federer sploh čustva. Kakršni koli znaki velikega veselja in sreče ob osvojitvi naslovov so bili potlačeni, kaj šele, da bi ga videli skakati ali jokati.
Z leti se je to začelo spreminjati, morda tudi zaradi štirih otrok, morda tudi zato, ker tenis zdaj v prvi vrsti igra za užitek, pa čeprav mu še vedno prinaša ogromno uspehov, morda tudi zato, ker je ob številnih poškodbah tudi sam dojel, da ni nedotakljiv.
Roger Federer, kot ga poznamo v zadnjih nekaj letih, je povsem drugačen. Svojo sproščeno stran je začel kazati na družbenih omrežjih, teniški navdušenci pa vedno komaj čakajo na njegov prvi intervju po zmagi, kot skoraj zagotovo 'ustreli' kaj smešnega. nič drugače ni bilo niti med dvobojem 1. kroga OP Avstralije, ko se je meril z Aljažem Bedenetom. V tretjem nizu in pri servisu slovenskega teniškega igralca se je na tribunah začel jokati čisto majhen dojenček, Bedene se je zaustavil, publika je planila v smeh, Federer pa je ob še večjih salvah smeha pripomnil: "Ni moj!" Lahko si le zamislite, kako so se začeli smejati, tudi njegova sicer vedno resna soproga Mirka.
