Miting, ki bo letos na sporedu 11. in 12. maja, je povsem zasenčila zadnja afera v klubu. Nekateri mediji so poročali, da naj bi staro vodstvo kluba, ki je pred dobrim mesecem dobilo naslednike, na tak ali drugačen način nepravilno potrošilo kar 127.000 evrov.
Gre za izredno visok znesek za slovenski plavalni klub, v javnosti pa je zaokrožilo veliko različnih zgodb. Ena od trditev je, da so bila sredstva potrošena za vsakoletno obnovo in delovanje kopališča, kjer je bilo v zadnjih letih več novosti. Druga je, da je prišlo do zlorabe položaja. Nekateri pa namigujejo na to, da je v ozadju tudi še vedno boj za obvladovanje kluba, saj se vnovič obeta prenova bazena. Z zadevo se že ukvarja policija, klub je naročil revizijo in preiskava bo pokazala, ali je šlo v resnici za okoriščanje.
A prav v zadnjih dveh desetletjih, ko župani večkrat obljubljajo obnovo kopališča, prvi temeljni kamen za gradnjo je že leta 1999 postavila Vika Potočnik, je klub doživel kar nekaj pretresov. Leta 2002 je iz kluba odšla vrsta tekmovalcev in našla nov dom v ŠD Delfin, pred leti se je pojavila nova vodstvena kriza in sledil je nov val odhodov, enako pa velja za letošnji spomladanski prestopni rok. Namesto s častitljivim jubilejem se v klubu trenutno ukvarjajo sami s sabo.
Prav Mankoč je plavalec, ki je ime Ilirije ponesel v svet. Še vedno je edini slovenski plavalec, ki je dosegel svetovni rekord in to kar dvakrat, enkrat tudi evropskega. Uspehe je ustvarjal pod budim očesom prerano umrlega beloruskega strokovnjaka Dimitrija Manceviča, ki je v klub prišel ob koncu prejšnjega tisočletja in iz Maribora s seboj pripeljal tudi Metko Sparavec in Blaža Medveška.
Medvešek je bil v Atenah 2004 nato olimpijski finalist na 100 m hrbtno. Sparavčeva sicer za klub ni nastopila na olimpijskih igrah, zato pa je leta 1999 v Carigradu z bronom na 50 m hrbtno postala prva slovenska plavalka v zgodovini, ki je osvojila kolajno v olimpijskem bazenu. Uspešnih zgodb je bilo še več. Klubu se je leta 1992 po igrah v Barceloni pridružil tudi Nace Majcen, eden od Ilirijinih plavalcev pa je tudi Anže Tavčar, ki je do konca srednje šole treniral na Iliriji, nato pa odšel na študij v ZDA in nastopil tudi na zadnjih olimpijskih igrah v Riu, a je formalno prestopil v PK Ljubljano.
Dolgih 100 let je spisalo številne čudovite športne zgodbe. Za eno lepših je odgovoren Jernej Godec, izjemno talentiran plavalec Ilirije in nosilec kolajne z mladinskega svetovnega prvenstva, ki pa je odšel na študij v ZDA. Kljub napornemu študiju mikrobiologije na prestižni univerzi Berkeley je uspel trenirati in se uvrstiti na svetovna prvenstva in olimpijske igre. Kasneje je naredil doktorat na drugi prestižni univerzi Harvard v Bostonu, trenutno pa z ženo v New Yorku pričakujeta naraščaj. A to so le dosežki in zgodbe najboljših med tisočimi, ki so vadili v klubu.
O samih začetkih Ilirije velja dodati, da je z njo povezan tudi začetek organiziranega plavanja v Sloveniji. Zametki plavanja kot športa segajo v obdobje tik pred prvo svetovno vojne, nenazadnje je šport sestavni del olimpijskih iger vse od začetka modernih iger leta 1896 in skladno s tem je zanimanje za šport raslo tudi v Sloveniji.
Sama plavalna sekcija Ilirija je bila ustanovljena leta 1919 in bila del širšega in večjega športnega kluba, ki je gostil tudi ostale športe. Plavalci so životarili na Ljubljanici vse do leta 1929, ko je bilo odprto letno kopališče Ilirija, s čimer so dobili pogoje za uspešno delo. Ljubljanski bazen je kaj kmalu po odprtju premogel tudi ogrevan manjši bazen, pa tudi stolp za skoke v vodo. Za prve uspehe je nato poskrbel Kamničan Tone Cerer, ki je pričel trenirati v Ljubljani, in Sloveniji na evropskem prvenstvu leta 1938 priplaval prvo kolajno.
Počasi pa se pozabljajo druge uspešne zgodbe tega društva, ki je v zadnjih desetletjih le še plavalno. Pred tem so v klubu gojili tudi skoke v vodo in vaterpolo. Skakalec v vodo Branko Ziherl je bil leta 1936 celo olimpijec, na istih igrah pa je za kraljevino Jugoslavijo nastopil tudi vaterpolist Maks Fuks. Oba sta še vedno edina slovenska olimpijca v svojih športih.
