Čavić svat na poroki

Jernej se je od plavanja na reprezentančni ravni poslovil že leta 2009, ko je nastopil na evropskem prvenstvu za 25-metrske bazene v Istanbulu, kjer je osvojil četrto mesto na 50 metrov hrbtno. V ZDA je tekmoval še do leta 2012, ko je olimpijsko normo na 50 prosto zgrešil le za desetinko sekunde. Nastopal je predvsem na ameriških lokalnih tekmovanjih za tamkajšnje klube. Po tistem letu je plavanje potisnil na stranski tir. "Treniral sem premalo, da bi si zaslužil še ene OI, tako da niti nisem bil razočaran, da jih nisem dosegel."

Se je Jernej kdaj vprašal, kaj bi v plavanju lahko dosegel, če bi se mu posvetil v polni meri? Bi bila dosegljiva tudi kakšna kolajna z največjih tekmovanj ali vsaj olimpijski finale? "Morda, a se kaj preveč nazaj niti nočem ozirati. Z vsemi odločitvami, ki sem jih sprejel, sem kar zadovoljen. Prišel sem tudi do drugih uspehov, ki so mi pomembni na osebni ravni. V plavanju ni prav nič takšnega, kar bi zdaj obžaloval. To je bila zame odlična izkušnja, ki mi je dala veliko novega in mi odprla tudi pot v Ameriko. Prišel pa je čas, da sem enkrat stopil iz tega avtobusa in šel naprej."

NA BERKELEYJU Z ISAKOVIĆEVO IN DUGONJIĆEM
Ob vprašanju, kateri od plavalnih uspehov mu pomeni največ, se je znašel v manjši zadregi. Po premisleku se je vendarle odločil za omenjeno EP v Istanbulu: "Tista tekma se je zame kar dobro iztekla, čeprav sem za las ostal brez kolajne. Kratki bazeni so mi bili pisani na kožo nekoliko bolj, saj sem bil dober v podvodnem delu in na obratih. Vseeno sem nabral kar nekaj kolajn na tekmovanjih, kot so univerzijada, sredozemske igre, mladinsko evropsko prvenstvo in vojaško svetovno prvenstvo. Vsaj toliko kot te kolajne so mi pomembne izkušnje, ki mi jih je plavanje dalo za nadaljnje življenje. Tudi spomini na skupno druženje tako v reprezentanci kot na Berkeleyju so zelo lepi."

Na Berkeleyju je bil Jernej ravno v času, ko sta bila tam Sara Isaković in Damir Dugonjić. Z njima je še vedno v občasnih stikih. Upal je, da se bosta s Saro dobila ob njegovem zdajšnjem obisku v domovini, a Blejka zdaj živi v Dubaju, tako da sta se ravno zgrešila. Še vedno ohranja stike tudi z drugimi plavalnimi študentskimi kolegi, kot so Srb Milorad Čavić, George Bovell iz Trinidada in Tobaga, Kenijca Jason in David Dunford, Poljak Bart Kizierowski ter Američana Anthony Ervin in Nathan Adrian. Čavić, ki zdaj živi v San Diegu, je bil tudi med svati na njegovi majski poroki.

BIOLOGIJA ŽE OD OTROŠTVA
Jernej zdaj pripravlja doktorat iz imunologije, smeri, ki si jo je za svojo študijsko specialnost izbral že na Berkeleyju. Tam je diplomiral iz molekularne in celične biologije. Nato se je odločil za doktorski imunološki študij na Harvardu, eni bolj priznanih svetovnih univerz: "Biologija me je zanimala že od otroštva, na Berkeleyju pa je bilo nekaj predmetov in profesorjev, ki so me bolj potisnili proti imunologiji. Takrat mi je postala bolj zanimiva."

In kako je bilo tako zahteven študij usklajevati s plavanjem? "Lahko zagotovo ni bilo, saj je bilo treba vložiti kar veliko truda, da si izpite dobro opravil. Obenem sem na Berkeleyju delal še določene raziskave v laboratoriju, tako da je bilo tri stvari naenkrat težko početi. Urnik je bilo treba zelo natančno načrtovati, saj je bilo še toliko in toliko domačih nalog in učenja. Dobra stvar pri vsem skupaj je bila, da je bilo za to poskrbljeno bolje kot v Sloveniji. Glede izpitov se je dalo dogovoriti, da si jih zaradi kakšne tekme tudi preložil. Kot slišim, v Sloveniji takšnih možnosti ni."

SAMO DOBRO POVPREČJE NI DOVOLJ
Na univerzo, kot je Harvard, se seveda ni ravno lahko prebiti. "Program imunologije ni tako obširen, na leto vpišejo le 12 študentov. Selekcija se naredi že prej, vsak se tudi ne prijavi, saj ve, da tja ne spada. Pri tem ne gledajo samo na povprečje ocen, ki si jih imel na prejšnji stopnji, ampak na celotno sliko. Dejstvo, da sem bil ob istem povprečju kot nekdo drug še vrhunski plavalec, mi je zagotovo pomagalo, kakor tudi to, da sem delal v laboratoriju in poznal profesorje, ki so lahko jamčili zame. Samo s povprečjem ne boš prišel daleč," pojasnjuje Jernej, ki je v podobnem programu, kot je njegov, na Harvardu spoznal še enega Slovenca, ki tam dela doktorat in je pred tem leto dni prebil v Bostonu v neki biotehnološki firmi, nato pa uspel s prijavo. "Tudi njemu je ime Jernej, kot še enemu Slovencu, ki je tam študiral, tako da je žena mislila, da je v Sloveniji to najbolj razširjeno ime," je v smehu dejal. Mimogrede, žena, ki je rojena v Nigeriji, a ima že dolgo ameriško državljanstvo, je ravno tako na Harvardu dokončala študij medicine in poslovnih ved, poleti prihodnje leto pa se iz Bostona, kjer Jernej živi zadnjih pet let in pol, selita v New York, kjer bo opravila specializacijo s področja dermatologije. Kot pravi, je vsaka selitev nekoliko stresna, saj v velikem jabolku nikogar ne pozna, vendar verjame, da težav zaradi tega ne bo imel.

POMOČ V PRAKSI RAJE KOT PROFESURA
Vmes je s skupino prijateljev z univerz Harvard in Yale ustanovil svoje biotehnološko podjetje. "V njem se trudimo proizvesti nekaj potencialno novih zdravil, ki bi ljudem pomagala v primeru srčnega napada. To zdravilo preprečuje odmrtje srčnega tkiva, ki lahko povzroči srčni napad," je pojasnil Jernej in dodal, da je ta projekt povsem neprofiten in zanj ne dobiva nobenega plačila.

Doktorsko disertacijo bo februarja zagovarjal na temo svojih projektov glede imunskega sistema. Konkretno ga zanima, kako levkociti, ki so del belih krvnih celic, v telesu zaznajo okužene celice in tudi rakave celice ter jih nato uničijo. Opravljen doktorat mu sicer avtomatično še ne zagotavlja zaposlitve, vendar ni bojazni, da je ne bi dobil, saj bo lahko sam izbiral med različnimi ponudniki. Ponudbe ima tako iz Bostona kot iz New Yorka. "Ti dve mesti nista tako zelo daleč, tako da je tudi opcija, da bi enkrat na teden priletel v Boston, bil tam tri dni in potem priletel nazaj. Za ZDA to ni nič nenavadnega, vseeno pa bi raje ostal v New Yorku. Še vedno se tudi odločam, kaj točno bo moj poklic. Najbolj normalna stopnja bi bila, da bi bil neke vrste poddoktorski raziskovalec, še vedno bi delal v laboratoriju na univerzi in objavljal članke."

V tem primeru bi hitro lahko prišel do možnosti, da kandidira za mesto profesorja na univerzi, a kot pravi, to ni nekaj, kar bi mu bila prioriteta. "Bolj me zanima preboj znanosti iz akademskih vod v nekaj, kar nekomu v praksi tudi dejansko pomaga. Na srečo sem v taki panogi, da lahko odkritja tudi prenesem v zdravstvo. Ta stran biomedicinske znanosti me vsekakor bolj zanima kot bazična znanost," je še dodal.