Klemenova je nase opozorila že zelo zgodaj, saj je na tekmovalni parket stopila z rosnimi sedmimi leti. Plesala je v ljubljanski Kazini in opazovala starejše plesalke, ki so se pripravljale na plesna tekmovanja. Stopila je do svoje plesne učiteljice Mirjam Podobnik in jo prosila, da tudi njej naredi koreografijo za tekmovanje. "Tako, bolj za igrati," se Klemenova spominja besed svoje prve trenerke. A vendar je s koreografijo Medvedek Pu zmagala, odšla tudi na prvo tekmovanje v tujino na festival v Lignano – in zmagala. "In tako se je začelo. Skoraj ni bilo tekme, da nisem stala na stopničkah. Lepo mi je bilo, rada sem tekmovala in rada sem imela tudi priprave na tekmo. Mislim, da me je to in ljubezen do plesa gnalo naprej," pripoveduje Klemenova.
Slovenska himna jo je zasvojila
Že naslednje leto je na svetovnem prvenstvu postala svetovna prvakinja v otroški kategoriji. "To se ne da opisati. Bilo je čudovito in tega nikoli ne pozabiš," je še danes vzhičena, a hkrati prizna, da je imela naslednje leto pred svetovnim prvenstvom veliko več treme. "Ubraniti naslov svetovnega prvaka je velik pritisk, ker ti seveda ni vseeno in imaš občutek, da te vsi gledajo in pričakujejo od tebe zmago," pove in prizna, da jo je slovenska himna zasvojila in ji je bilo res lepo, ko ji je igrala.
Izbrala je London
Že zelo zgodaj je vedela, da je njena želja postati plesalka in iskala je priložnost, da bi odšla v tujino. S šestnajstimi leti je odšla v London in v prvem poskusu opravila avdicijo za prestižno angleško baletno šolo. Hkrati je bila sprejeta na baletno šolo na Dunaju, vendar je zmagal London. Spominja se, da ji je nekdo s Plesne zveze Slovenije dejal: "Obstajata dve vrsti ljudi: eni gredo v tujino in jim je super ter tam ostanejo, drugi, ki so navezani na dom in imajo tako veliko domotožje, da ne zdržijo, pa se kmalu vrnejo."
In prav slednjega jo je bilo strah, priznava, a se je na srečo izkazalo, da spada med tiste prve. "V veliki meri so se moja pričakovanja izpolnila in London je mesto, v katerem sem se od prvega trenutka počutila kot doma. Spoznala sem zares čudovite ljudi, ki bodo za vedno ostali v mojem srcu, in doživela veliko dragocenih izkušenj. Na neki način bi lahko rekla, da sem tukaj v Londonu odrasla," pripoveduje baletna navdušenka, ki hkrati priznava, da je kar nekaj njenih sošolcev predčasno zaključilo šolanje, saj preprosto niso zmogli.
Balet je osnova
"V tujini je balet osnova za vse. Na vsaki avdiciji – tudi če je sodobna plesna skupina – se najprej odpleše baletni klas. V programu imamo tudi sodobni ples in koreografijo in tudi to imam rada," pojasnjuje Klemenova, ki je vedno nihala med baletom in sodobnim plesom, saj sta ji oba zelo ljuba. Kot še pove, je zadnje leto šolanja na londonski baletni šoli v večini namenjeno avdicijam: "Moram priznati, da je težko. To je velik svet, konkurenca je velika, plesalcev ogromno, prostih mest pa malo in nikoli ne veš, kaj pravzaprav iščejo."
Ples je prava stvar zanjo
Kljub temu se ji je uspelo pridružiti Staatsteatru Nürnberg pod vodstvom Goya Montera, ki nastopa z večinoma sodobnimi in modernimi predstavami: "V ansamblu so vsi plesalci izjemno klasično trenirani, kar se mi zdi, da je čisto moj slog. Ljudje in okolje so neverjetni in trenutno še kar ne morem verjeti. Vse se je zgodilo tako hitro in istočasno končujem svoje zadnje leto v Londonu. Moram pa reči, da zelo uživam v temu poklicu in komaj čakam, da vidim, kam me bo ta pot peljala."
Klemenova sicer pravi, da na svoje plesanje ne gleda kot na delo: "Mislim, da to enostavno imaš v sebi in moraš dati iz sebe. Ko te enkrat potegne, ta adrenalin in druženje ter vse, enostavno brez tega ne moreš in je to potem prava stvar."
Po padcu se moraš pobrati
"Tekme ti dajo disciplino, vztrajnost in samozavest, seveda postaneš bolj odporen in močnejši. Najvažnejše je, da se naučiš po padcu pobrati," dodaja mlada plesalka, ki je bila v šoli vselej odlična učenka, a je zaradi plesa in učenja ter priprave za šolo marsikdaj izpustila kakšno rojstnodnevno zabavo ali kino predstavo, a dodaja, da ji je kljub temu ostalo dovolj časa za druženje s prijatelji.
Danes Klemenova od daleč opazuje Slovenijo in nekako pritrdi, da smo na neki način plesna velesila: "Vendar smo majhna dežela in je zato tudi manj možnosti in priložnosti. Imamo pa nekaj, kar nas dela velike – vztrajnost in veliko srce!"
