Poleg plesnih gibov, ki morajo pojasnjevati koncept, zgodbo, temo ter pri tem ohranjati kreativnost, inovativnost in domišljijo, je pri show disciplinah dovoljena uporaba scenskih pripomočkov, pa naj bodo to predmeti, ki jih plesalci lahko držijo v rokah, jih postavijo na tla ali jih uporabijo kot kuliso.
V scenskem skladišču
"Najine zgodbe in zapleti običajno nastanejo iz šale, spontano v pogovoru. Zraven se nasmejiva, na koncu pa velikokrat rečeva, zakaj ne in poskusiva. Zdi se nama, da v današnjem času manjka zabave, smisla za humor in zato poskušava malce tega vpeljati v točko, da se tudi gledalec sprosti in uživa," pripovedujeta Andraž Mrak in Anja Jurić, trenerja iz Plesnega centra Miki, ki sta letos izbrala zgodbo Sneguljčice ter jo obogatila z nenavadnimi in zabavnimi zasuki.
Nato sta pobrskala po scenskem skladišču Plesnega centra Miki, kjer sta dobila osnovo za sceno in sta tako tudi lažje koreografirala. Ko sta našla še ustrezno glasbo in plesalce pripravila na tekmovanje, je ostala edina skrb še, da so bili rekviziti s posebnim prevozom prepeljani na tekmovanje. Tam so jih spretne Mrakove roke sestavile, Jurićeva pa je poskrbela, da so bili vsi plesalci na svojem mestu in pravočasno pripravljeni.
Tuje reprezentance z megalomanskimi scenami
Matevž Česen, trener iz ljubljanskega kluba Bolero, pravi, da megalomanskih scen pri njih nimajo. "Takšne scene lahko vidiš na mednarodnih tekmovanjih. Še vedno imamo najmanjše scene na velikih odrih. Drugače naše scene redko služijo kot kulise, saj jih ves čas uporabljamo, jih premikamo, z njimi plešemo oziroma so vpete v koreografijo. Večje scene uporabljamo le pri show danceu, saj so pri tej kategoriji za zgodbo le te ključnega pomena. Arhitektura in scene mi vedno dajejo navdih za gib, zato rad delam s sceno in rekviziti. Večje delo z njimi je, preden se jih postavi na oder, in tu se marsikdo rad izogne temu delu. A brez truda prej ni niti rezultata potem," razmišlja Česen.
Trenerka iz ljubljanskega Plesnega mesta Maruša Krušič, ki je s svojimi izbranci obranila naslov državnih prvakov, trdi, da nikoli ne sestavlja koreografij izključno po ključu TCIS (tehnika, koreografija, izgled in show), pač pa po navdihu, ki ji jo neka izbrana tema da: "Scenografija je bila za našo letošnjo točko zelo pomembna, saj si Burlesque težko predstavljamo brez bleščic, lučk, plesa na stolih, točilnem pultu … Smo pa lani naslov državnih prvakov osvojili skoraj brez scenografije, saj je točka ni potrebovala."
Starši pomagajo fizično in finančno
"Starši smo pri izdelavi rekvizitov in scenografije močno vpleteni. Finančno in fizično," trdi Nina Jeram, katere hčerka Inja pleše v ljubljanskem klubu Forma. Enakega mnenja je Tina Kim Mali, katere hčerki Maksim in Liana plešeta v ljubljanskem Boleru. "Včasih se tudi znajdemo in predelamo stare rekvizite, saj bi bila sicer izdelava res draga," priznava Malijeva in ob tem našteva vrsto rekvizitov in scenskih pripomočkov, ki so bili predelani pred ali po uporabi njenih hčera. Malijeva sicer še nikoli ni odklonila izdelave ali nakupa rekvizita, a vendar se drži svojih pogojev: "Rekvizit moram spraviti v avto, saj za soliste starši transportiramo rekvizite na tekme. Pa tudi teža mora biti taka, da ga lahko sama dvignem, ne nazadnje ga morata tudi hčerki sami prinesti na oder."
Podobno razmišlja Suzana Majer, ki je hkrati trenerka v mariborskem klubu Pingi in starš plesalke Julije Antauer: "Če bi izbrala prevelik in morda ob tem tudi predrag rekvizit ali sceno, bi vsakič znova pred tekmo iskala še kombi ali tovornjak, ki bi ga pripeljal na prizorišče."
Ples pomembnejši od scenografije
"Brez dvoma pa lahko kompleksni in večji rekvizit včasih odloči v prid plesalcev, in sicer takrat, ko gre za tekmovalce s primerljivo plesno tehniko in izvedbo. Saj vemo, ko gre za finaliste katerekoli starosti, so odločitve zelo težke in odločajo detajli," razmišlja Majerjeva, čeprav izraža upanje, da so na plesnem parketu v ospredju še vedno plesalci osebno, ki morajo navdušiti s koreografijo, njeno izvedbo ter svojo tehniko in izraznostjo.
Diana Drobnič Gorenc, ki je na tekmovanjih Plesne zveze Slovenije večkrat v vlogi sodnice, pravi, da poleg tehnike in sestave elementov v plesnih točkah išče celostno podobo in "dušo" plesalca: "Nepravilno izbrana scenografija ali rekvizit, ki je v točki povsem neuporabljen, ima lahko le nasproten učinek na ocenjevanje. Sodniki zato plesno točko nižje ocenijo pri delu ocene, kjer se ocenjuje show in videz. Bistvo rekvizita je, da podpira zgodbo, koreografijo, ji da piko na i."
Ne nazadnje je Drobnič Gorenjčeva na plesnih tekmovanjih tudi kot glavna sodnica, kjer je njena naloga tudi nadzor nad tem, v kolikšnem času in brez pomoči ostalih scena ali rekvizit pride na oder. Plesalci morajo po pravilih vse stvari naenkrat prinesti in pozneje odnesti z odra, za to pa imajo omejen čas, ki je odvisen od plesne kategorije, v kateri tekmujejo.
Transport predstavlja težavo
Da bi bili konkurenčni na mednarodnih tekmovanjih, kjer so scenografije za formacije res velike, Malijeva upa na pomoč Plesne zveze Slovenije, ki bi lahko po vzoru tujih reprezentanc na stroške plesalcev in njihovih staršev najela tovornjak, ki bi njihove rekvizite in scene prepeljal na oddaljena prizorišča. "Letos se nam je namreč pripetilo, da smo morali rekvizit razrezati, saj je bil prevelik za avtobusno prikolico, nato pa smo ga na prizorišču ponovno sestavljali," dodaja Malijeva, ki ostaja pozitivna, saj pravi, da jim s skupnimi močmi vedno uspe.
