© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
(šh)
(šh)
28.01.2021 12:21:27

Ključen je bil letak

Luka Bojanc
Luka Bojanc
GZS

Član ŠD Narodni dom Ljubljana se je rodil in odraščal ob dveh starejših sestrah v Novem mestu, kjer živi še danes, čeprav se mora zaradi treningov redno voziti v Ljubljano.

Kot otrok je bil pogosto bolan, zato je v vrtcu veliko manjkal in zdravniki so družini predlagali, naj se začne ukvarjati s športom. Letak Gimnastičnega društva Novo mesto je bil ključen, da se je v ob vpisu v Osnovno šolo Bršljin včlanil tudi v to društvo, in njegova gimnastična pot se je začela. Nikdar ni pomislil, da bi se ukvarjal z drugim športom, navduševale so ga salte, zlasti pa nastopi Mitje Petkovška in Aljaža Pegana, ki ju je spoznal prek očeta, Franca Bojanca.

V Športni dvorani Marof je treniral najprej dvakrat na teden, sprva pod vodstvom Tomaža Jožefa, nato pa Andželka Vrančiča. Ker moška športna gimnastika v Novem mestu ni bila tako razvita, je primanjkovalo tudi strokovnega kadra in pri treningih moči ter utrjevanju osvojenih elementov mu je pogosto pomagal kar njegov oče, ki je bil včasih tudi telovadec, nato pa vaditelj v društvu.

Ob velikih uspehih na nižji ravni gimnastike, želji po novem znanju in pripravljenosti po trdem delu se je kmalu odločil za prestop v vrhunsko gimnastiko. Takrat se je Franc Herzmansky, trener Društva Partizan Vič, odzval povabilu Gimnastičnega društva Novo mesto in se začel voziti v Novo mesto trenirat Luko in dva njegova prijatelja. Ta sta treninge kmalu opustila, Luka pa je vztrajal naprej. V petem razredu osnovne šole so ga začeli voziti na treninge v Ljubljano, v Športno društvo Narodni dom Ljubljana, kjer si je telovadnico delil z Mitjo Petkovškom, in njegov idol je kmalu postal tudi njegov prijatelj. Luka je danes član tega društva in za njegove trenažne procese skrbi Sebastijan Piletič, ki je v njegovih očeh veliko več kot pa le trener.

Luka je bil leta 2010 prvič imenovan za člana slovenske reprezentance v moški športni gimnastiki in leto pozneje je prvič postal državni prvak na krogih. To je še danes njegovo najljubše orodje.

V pripravljalnem obdobju Luka trenira šestkrat na teden. Na tri treninge se pripelje v Ljubljano, v Gimnastični center Ljubljana, tri treninge, zlasti za moč, pa opravi kar doma, kjer si je naredil malo telovadnico, ki mu v času ukrepov zaradi koronavirusa pride zelo prav. Ko bo spet mogoče tekmovati, bo treniral bolj pogosto v Ljubljani, skupaj s svojim trenerjem. Najboljši del treniranja mu je učenje novih elementov in trenutno je v položaju, ko bo lahko nekaj naučenih novih elementov že vključil v vajo.

Največje poplačilo za svoje treninge je dosegel lani oktobra z uvrstitvijo v finale oziroma s šestim mestom na krogih na svetovnem pokalu v športni gimnastiki v Sombotelu. Po vseh treningih, tekmovanjih, na katerih tudi ni bil uspešen, po dolgem premoru od tekmovanj zaradi kronavirusa je prišel uspeh in tudi uresničitev še enega cilja. Kot mlajši telovadec je z občudovanjem gledal, kako so Mitja Petkovšek, Aljaž Pegan in Sašo Bertoncelj prišli v finalni del tekmovanja, zdaj pa se je to zgodilo tudi njemu in ni našel besed, s katerimi bi lahko opisal ta občutek. Pred njim pa sta že nova cilja, želji po nastopu na evropskem in svetovnem prvenstvu v športni gimnastiki, ki se mu bosta mogoče uresničila že letos.

Poleg športne poti gradi Luka vzporedno tudi izobraževalno-poslovno pot. Po tehniški gimnaziji v Novem mestu je diplomiral v Ljubljani, na Šoli za multimedijsko produkcijo (IAM), zdaj pa je na online študiju na fakulteti Doba v Mariboru, program marketing, družbeni mediji in odnosi z javnostjo, s ciljem, da magistrira iz digitalnega marketinga. Že zdaj vodi podjetje Medijska produkcija Bojanc, ki ponuja videoprodukcijo, fotografijo in grafično oblikovanje. Z dodatnim znanjem marketinga, ki se danes vse bolj seli na družbena omrežja, želi zaokrožiti zgodbo, ki jo je nekoč začel pisati že njegov oče, a je ni mogel dokončati. Luka je svojega očeta Franca Bojanca žal izgubil v prometni nesreči, 30. septembra 2018.

Ko opazujemo telovadce, ko vstopijo v telovadnico, se rokujejo s trenerji, pozdravijo svoje prijatelje, imamo občutek, da so pred dvorano pustili vse probleme in da je zdaj zanje pomembna samo gimnastika, trenerji in drugi telovadci. S tem prepričanjem vemo, da ima Luka še en dom in v njem še eno, zelo veliko družino, ki mu bo vedno stala ob strani. (šh)