© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
nu
nu
19.07.2019 15:39:32

ŠE POMNITE, TOVARIŠI? Tudi po vseh teh letih pridejo solze na oči (video)

Reuters

Še dandanes, po vseh teh letih, povzroči kurjo polt. Morda z leti le še toliko bolj.

Eden tistih posnetkov, ki vsake toliko pristanejo na meniju. Kurja juhica za dušo. Pa čeprav ne gre za kristalno čisto HD-kvaliteto, ampak ravno nasprotno, za precej izrabljen posnetek. Kot na tistih bogsigavedi kolikokrat prevrtenih videokasetah, ki ste jih v tistih časih lahko 'rentali' v lokalni izposojevalnici. Zamegljen posnetek. Tudi zaradi solz, ki tudi po vseh teh letih še vedno silijo v oči. Kdo bi si mislil, da je minilo že 23 let.

Bilo je 19. julija 1996 v Atlanti in bilo je tam nekje v drugi polovici ekstravagance, imenovane slovesnost ob odprtju 26. olimpijskih iger. No, v Sloveniji smo vstopili že v 20. julij, bilo je malo po peti uri zjutraj, ko je na drugem koncu sveta zbor začel prepevati znamenite besede v Atlanti rojenega Martina Luthra Kinga. I have a dream, imam sanje. Parada narodov je bila mimo, na vrsti je bila parada velikanov. Ob stoletnici iger moderne dobe so se namreč spomnili nekaterih nekdanjih šampionov.

Žarometi so bili pri tem usmerjeni na vhod na stadion, kjer se je kot prva prikazala Dawn Fraser. Avstralska plavalka, ki je od Melbourna 1956 do Tokia 1964 osvojila štiri zlate in štiri srebrne olimpijske kolajne. Naslednji se je na sprehod proti odru sredi stadiona Centennial podal nebeški skakalec Bob Beamon, ki je v Ciudadu de Mexicu leta 1968 uprizoril popoln skok. Sledil mu je takrat nič več brkati Mark Spitz, ta Phelps pred Phelpsom, ki je v bazenu osvojil devet zlatih kolajn.

Naslednja je bila na vrsti Nadia »Popolna desetka« Comaneci, ki je bila leta 1974 tako dobra, da je zjebala celo semafor. Romunki je sledil eden največjih sinov kubanskega športa Teofilo Stevenson. Boksarski velikan, ki ni nikoli prestopil med profesionalce, saj ga v nasprotju s številnimi rojaki klic (denarja) z druge strani Mehiškega zaliva ni premamil. »Kaj mi bo milijon dolarjev v primerjavi z ljubeznijo osmih milijonov Kubancev?« je odvrnil na šelestenje z zelenci in bogato ponudbo, da se v ringu sreča z Muhammadom Alijem, kar bi bil dvoboj stoletja.

Gremo naprej: leto oziroma igre iz Orwellovega 1984 je zastopal Carl Lewis, ki je v Los Angelesu kot prvi po Jesseju Owensu v kraljici športov osvojil štiri zlate kolajne na istih igrah. Za njim je na stadion in oder zakorakal njegov rojak Greg Louganis, eden najboljših, če ne kar najboljši skakalec v vodo vseh časov, sledil pa mu je beloruski telovadec Vitalij Šerbo, ki je štiri leta pred tem v Barceloni pod zastavo Skupnosti neodvisnih držav pobral kar šest zlatih kolajn. Velikan pri velikanu, toda organizatorji so najboljše vendarle prihranili za konec.

Na vhodu iz tunela se je namreč prikazala drobna postava s čepico na glavi. Velika večina gledalcev, tako tistih 85 tisoč na stadionu kot 3,5 milijarde pred televizijskimi sprejemniki, ni imela pojma, kdo je starejši možakar pod tisto čepico. Na odgovor ni bilo treba čakati prav dolgo. »V čast nam je, da lahko predstavimo najstarejšega še živečega dobitnika zlate olimpijske kolajne, ki je prvič nastopil na olimpijskih igrah v Parizu leta 1924. Sedemindevetdesetletni Leon Štukelj iz Slovenije,« je odmevalo iz zvočnikov.

Živahno in čvrsto je zakorakal proti odru šampionov, vmes pa enkrat pomahal s čepico in na veliko navdušenje občinstva poskočil. Stadion mu je pripravil stoječe ovacije, na čelu katerih sta bila takratni predsednik Združenih držav Bill Clinton in njegova žena Hillary (ki se ji takrat bržkone še ni svitalo, da njen mož skače čez plot k Monici Lewinsky). Clinton je vse skupaj pospremil še s stisnjeno pestjo in vzklikom »Yes!«.

»Yes« je bil morda res še najprimernejši komentar. Dvainsedemdeset let po tem, ko je v Parizu osvojil dve zlati kolajni, se je Štukelj na drugem koncu sveta podobno lahkotnega koraka znova povzpel na zmagovalni oder oziroma bolje rečeno oder zmagovalcev, oder velikanov. Ogromen oder, ki pa se je šibil pod težo in veličino naštetih imen. In vsi ti velikani, ki v svojih športih spadajo med največje vseh časov, so želeli stresti roko najstarejšemu med njimi. Čeprav ga nikoli nis(m)o videli nastopati, je morda prav Štukelj najlepše poosebljal olimpijski duh. Neuklonljivost duha.

Eden redkih, ki smo jih v tistem večeru na tistem odru velikanov pogrešali, je bil Muhammad Ali, a za Največjega je bila, kot se je izkazalo malce kasneje, rezervirana neka druga vloga. Mož, ki je nekoč letel kot metulj, da bi pičil kot čebela, je negotovega koraka in s tresočo se roko (Parkinsonova bolezen je takrat namreč terjala že visok davek) prižgal olimpijski ogenj.

Na prvi pogled je bil Ali popolno nasprotje Štuklja. Sedemindevetdesetletni mladenič se je v poskokih povzpel na oder, 54-letni starec je s težavo prižgal ogenj. Toda duh v teh dveh telesih, ki sta videli že precej boljše dneve, je bil še vedno enako iskriv in živ kot takrat, ko sta navduševala na športnih odrih.

Dva prizora, dva velikana, eden s čepico in drugi z baklo v rokah, nista nikogar pustila ravnodušnega in sta se zarezala globoko v spomin. Igre v Atlanti so v anale slovenskega športa sicer zapisane s srebrnimi črkami, za kar sta poskrbela Brigita Bukovec in Andraž Vehovar. A marsikomu so v spominu ostale predvsem po tistem petkovem večeru, ki se je v Sloveniji že dodobra prevesil v sobotno jutro. Jutro, ko je bilo lepo biti Slovenec, v prvi vrsti zaradi nekega 97-letnika, ki se je lahkotnega koraka povzpel na oder velikanov. Tja, kjer je njegovo mesto.