V ponedeljek je iz Celja prišla zelo boleča novica, da nas je za vedno zapustil odličen mož, človek, športnik in vrhunski trener Ladislav Gobec. Lado, kot so ga vsi klicali, se je še posebej vpisal v mednarodni kegljaški šport in ima ogromno zaslug, da se je ta šport pomladil in postal bolj atraktiven in tudi veliko bolj gledljiv. Njegova življenjska pot se je začela v Zibiki 18. aprila 1946. Pri 13-tih letih je našel prvo športno ljubezen – nogomet. Postal je odličen vratar. Njegove odlične obrambe in sposobnosti pri Kladivarju niso bile neopažene. Zelo vneti snubci za njegove usluge so bili pri Hajduku iz Splita in Partizanu iz Beograda, toda Celjani niso želeli niti slišati, da bi ga prodali. V času študija je vseeno za določen čas odšel k Ljubljani, potem pa ga je pot odpeljala k drugoligašu Rudarju iz Trbovelj. Izvrstna vratarska pot se je končala leta 1973 zaradi prometne nesreče, v kateri je izgubil oko.
Športna pot ga je nato odpeljala v kegljanje, igral je v slovenski ligi. Toda ljubezen s Tanjo, ki je bila kasneje tudi reprezentantka in s katero si je ustvaril družino, ga je popeljala v trenerske vode. Leta 1976 je dokončno prevzel trenerske posle pri KK Celje, kjer je bil vse do prerane smrti. Vmes je bil dolgo časa tudi predsednik enega od najstarejših klubov v Sloveniji. Zelo hitro so prišli tekmovalni uspehi. Že v zadnjih letih pred razpadom Jugoslavije je bilo Celje praktično nepremagljivo. V knežje mesto so prihajale številne kolajne s svetovnih prvenstev. Takoj po osamosvojitvi Slovenije je postal trener vseh ženskih reprezentanc. Mlajše je potem pustil pred nekaj leti, članski pa se je odpovedal pred nekaj meseci (kot da bi morda že kaj slutil). V tem času je Slovenijo popeljal do več naslovov svetovnega ekipnega prvaka med ženskami, tudi pri mlajših članicah in mladinkah. Krona njegove kariere so naslovi posamične svetovne prvakinje Marike Kardinar in Barbare Fidel. Izpod njegovih rok so izšle tudi številne druge igralke, ki so bile podobno uspešne in ravno tako osvojile številne kolajne. Če bi hoteli našteti vse, bi potrebovali ves časopis. Obenem je popeljal v višave tudi svoj klub Celje. Ta je z vsemi osvojenimi lovorikami na svetovnih pokalih in v evroligi še vedno najuspešnejši klub na svetu v ekipni konkurenci.
Lado je bil ob tem zelo aktiven tudi na MO Celje, kjer je opravljal niz pomembnih funkcij. Veliko dela je opravil pri pripravah na gradnjo stadiona in dvorane v Celju, s katero si je Celje potrdilo kot pravo športno mesto. Mnogi ga poznajo tudi kot izrednega organizatorja, saj so bila v dvorani Golovec izpeljana številna svetovna prvenstva in svetovni pokali. Z zlatimi črkami je ostalo zapisano 22. člansko SP leta 1998. Veliko vlogo je imel tudi pri spremembah tekmovalnih sistemov v kegljanju in uvedbi novih disciplin, ki so prinesle veliko revolucijo v tem športu. Še vedno se spomnim dolgih nočnih razgovorov na obalah Drave v Osijeku, ko so prihajali številni predlogi, ki so se potem zelo hitro realizirali. Za izredno požrtvovalno delo je pokojni »gospod Lado«, ko so ga velikokrat nazivali v tujini, dobil številna priznanja, kot so Bloudkova plaketa, plaketa Olimpijskega komiteja in nenazadnje tudi priznanje MO Celje, ko je leta 2017 dobil Srebrni celjski grb.
Lado, v svojem žal prekratkem življenju si naredil veliko. Mnogi se te bodo še dolgo spominjali, saj bo ostalo veliko tvoje zapuščine. Hvala ti za vse, kar si storil. V imenu vseh pa izrekam iskreno sožalje njegovi soprogi Tanji, sinu Mitji in vnukoma.
