Dolga leta so telovadce ocenjevali z ocenami od 1 do 10, a najvišje so bile izredno redke, še redkejše, kot denimo dvajsetice pri smučarskih skokih. Prva, ki je od vseh sodnikov prejela oceno 10, je bila šele leta 1976 na OI v Montrealu slovita Romunka Nadia Comaneci.
Ker se je težavnost izvedb z leti močno dvignila, so se pred desetimi leti pristojni na FIG odločili za spremembo in sedanji način ocenjevanja, ki je zlasti pri določevanju izhodiščne ocene že večkrat sprožil polemike. Izhodiščne ocene so se pri nekaterih telovadcih tako rekoč povzpele v nebo. Nizozemec Epke Zonderland, ki ta konec tedna tekmuje tudi na svetovnem pokalu v Ljubljani, je tako na zadnjem SP v Nanningu svoj nastop na drogu, kjer je tudi zmagal, začel z izhodiščno oceno 7,7. Njegova končna ocena je znašala 16,225 točke, pri čemer je bil za izvedbo vaje ocenjen z drugo najvišjo oceno 8,525.
Britanec Nile Wilson je za svojo izvedbo prejel oceno 8,566, a je zaradi izhodišča 6,2 ostal brez odličja in se uvrstil na četrto mesto, kljub temu da so sodniki njegovo vajo ocenili z najboljšo oceno.
In kaj si o vsem skupaj misli naš dolgo najboljši telovadec in dvakratni svetovni prvak na bradlji Mitja Petkovšek: "Dokler je bila vaja omejena na deset točk, so imeli vsi finalisti enakovredne startne ocene. Če je bil kakšen Kitajec sposoben izvesti bistveno težjo sestavo, se mu to ni izplačalo. Potem se je to odprlo navzgor in zdi se mi kar pošteno, da je tisti, ki je sposoben narediti več težjih elementov, za to tudi nagrajen. Res pa je, da je bila od takrat naprej vedno prisotna težnja, da se da še več poudarka sami izvedbi vaje. V vseh desetih letih, odkar je takšen pravilnik, je bil načeloma na izvedbi kar dober poudarek, bila pa so tudi obdobja, ko je sodnikom to nekoliko ušlo in ko je imela večjo težo sama izhodiščna ocena. Nekateri sodniki so včasih zadevo tudi 'privili' in na kakšnem tekmovanju res strogo ocenjevali. Meni je to šlo v prid, saj sem imel tudi po pol točke lažjo vajo od najboljših konkurentov."
V medijskem smislu je popularnost športa odvisna predvsem od vas medijev, ki propagirate tisto, kar prinese največ denarja.
Ivan Čuk
Po mnenju Petkovška je s tem novim načinom gimnastika postala bolj pravična, saj najboljši lahko dobijo boljšo oceno. "Res pa je, da smo si tisti, ki nismo bili sposobni narediti tako težkih sestav, želeli, da bi bili tisti sodniki, ki ocenjujejo izvedbo, zelo strogi, in da bi kaznovali slabšo izvedbo težjih elementov. Včasih se to tudi dogaja, včasih pa sodnikom to tudi malce 'pobegne' in niso dovolj strogi. V povprečju so šle te spremembe v pravo smer. Da so izhodiščne ocene v zadnjem času šle močno navzgor, pomeni le, da so fantje čedalje boljši in da so natrenirali res težke sestave. Pomembno je dobiti le pravo ravnotežje med izvedbo in težavnostjo vaje. Da si lahko na vrhu, moraš narediti tako težko kakor tudi lepo vajo," specialista za bradljo, ki pa zaradi zdravstvenih težav trenutno ne nastopa, takšen način ocenjevanja načeloma ne moti.
Tudi strokovni komentator na slovenski televiziji in profesor na Fakulteti za šport Ivan Čuk je mnenja, da se pravila niso kaj bistveno spremenila in da so višje izhodiščne ocene zgolj posledica težjih vaj posameznih telovadcev: "Fantje so bili sposobni izvesti vaje, za katere je bilo v pravilniku zgolj hipotetično navedeno, da jih lahko naredijo. S tega vidika v tem ni ničesar slabega. To je tako, kot da bi rekli, da pri teku na 100 metrov ne boste dovolili, da bi nekdo to razdaljo pretekel v devetih sekundah in štirih desetinkah. Višje izhodiščne ocene pomenijo samo, da fantje in dekleta napredujejo in so sposobni delati bistveno težje stvari. To je torej nekaj povsem normalnega."
Po mnenju Čuka se da z nižjo težavnostjo in vrhunsko izvedbo še vedno postati tudi svetovni prvak: "Morda je bil Zonderland tu res nekoliko specifičen, ker je naredil nekaj več akrobatike z malo bolj popuščenim telesom, kot bi bilo sicer predvideno. Ni pa padel z orodja, ali napravil kaj takšnega, da bi njegovo izvedbo lahko ocenili kot zares slabo."
Kakorkoli že, gimnastika gre v smer precej težjih izvedb in višjih izhodiščnih ocen, kar je po eni strani dobro. Lahko bi celo dejali, da sta Lojze Kolman in tudi Aljaž Pegan prišla na površje kakšno desetletje prepozno. Po drugi strani je zaradi tega več padcev z orodja in tudi poškodb, gimnastika pa vseeno ne pridobiva na popularnosti.
Obisk, žal tudi v Ljubljani, se ne povečuje, ampak kvečjemu obratno. Tudi zvezdnikov je manj kot včasih, ko je vsak vedel, kdo je Nadia Comaneci ali Vitalij Ščerbo. No, Ivana Čuka to ne skrbi. "Vsebino orodne telovadbe poznamo že stoletje, če ne že kaj več. Sam nimam občutka, da bi se izgubljala želja po teh vsebinah, medtem ko je v medijskem smislu popularnost športa odvisna predvsem od vas medijev, ki propagirate tisto, kar prinese največ denarja. Temu je prilagojena celotna športna sfera. Drugače pa; spustite otroke v telovadnico, v kateri je gimnastična jama in zraven nogometna žoga, zagotavljam vam, da nihče ne bo šel igrat nogometa. Res pa je, da ta šport ne prenese lenuhov in zabušantov, zato mnogi raje poiščejo kakšno lažjo varianto," je še pristavil Čuk.
