S svojimi idejami premika meje zgodovinskega v ekipi, ki je sestavljena izključno iz žensk, kjer veljajo stroga pravila oblačenja in vedenja in ki je ne nazadnje tudi prvič obiskala Evropo. Z zelo ambiciozno trenerko smo se pogovarjali o tem, kaj se skriva za rutami sicer nadarjenih odbojkaric, o opremi, ki jo je oblikovala posebej za njih, o položaju žensk v Iranu in ne nazadnje o tem, kako se je na vse to navadila tudi sama.
Nam lahko za začetek zaupate, kako je sploh prišlo do sodelovanja in stikov z iransko odbojkarsko zvezo?
Iranci so potrebovali žensko trenerko, pri čemer pa jih ni zanimalo le vodenje članske ženske reprezentance, temveč tudi vodenje mladinskega pogona. Trenutno se trudijo vzpostaviti določen sistem in nad odbojko navdušiti čim več mlajših deklet. Njihova moška odbojka je namreč na zelo visoki ravni in na zvezi so si zastavili cilj, da podoben sistem vzpostavijo tudi v ženskem delu odbojke. Zavedajo se, da se morajo, če želijo imeti močno reprezentanco, zelo resno ukvarjati z mladinskim pogonom. Glede na to, da jih je ta del mojega življenjepisa najbolj pritegnil. Ko smo vzpostavili stik, so me povabili na pogovor, v Iranu so mi predstavili svoje želje, niso pa imeli vzpostavljenega programa, niso vedeli, kako naj se lotijo projekta. Vedeti morate, da v Iranu ni lahko delati z ženskami, sploh pa ne z mlajšimi dekleti. V nekaterih provincah po državi namreč starši ne dovolijo, da bi se mlada dekleta ukvarjala s športom.
Ena od posebnosti, ki jo opazimo že na prvi pogled, je dejstvo, da vaše varovanke igrajo pokrite in v opremi z dolgimi rokavi.
Ni jim lahko, nikakor ne. Sem pa že na začetku svojega delovanja dobila dovoljenje predsednika iranske odbojkarske zveze, da lahko oblikujem in predelam celotno opremo, ki jo imajo, tako da jim je lažje trenirati in igrati v njej. Tako sem šla v tovarno na jug Irana, kjer proizvajajo to opremo, in tam izbrala boljši material. Poleg tega sem opremo oblikovala tako, da sem na mestih, ki so pokrita, dala poseben, zračen material, celotna oprema pa ima tudi kar najmanjšo težo, da je seveda čim lažje igrati. Tudi barve sem izbrala sama. Za tekme imajo dekleta dolge hlače in majice z dolgimi rokami, a so narejene tako, da zelo dihajo. Še vedno je v tem težko igrati odbojko, a v primerjavi s tremi kilogrami opreme, ki so jo nosile prej, je to zelo lahko.
CELOTEN INTERVJU SI LAHKO PREBERETE SAMO V ČETRTKOVI IZDAJI EKIPE SN!
