Lombardija je njegovo igrišče, njegova dnevna soba. Dovolj je reči, da bo v soboto lovil že četrto zaporedno zmago na tem spomeniku. Nekaj, kar je nekoč davno uspelo le še šampionu šampionov Faustu Coppiju.
Lani se je tekmecev otresel 31 kilometrov pred ciljem. Letos bodo šli v nasprotni smeri kot lani in na papirju je to še težji zaključek. Tokrat bo cilj v Comu, Muro di Sormano pa se ponuja kot sijajna odskočna deska za še en napad od daleč. Z vrha do cilja je še 42 kilometrov, a to je mačji kašelj v primerjavi s stotimi kilometri iz Züricha, ali 82 s Strade Bianche. Sezono je začel prav s sijajno predstavo na belih cestah, sedem mesecev kasneje bo med padajočim listjem poskušal postaviti piko na i. Od Siene do Coma, vmes pa vse in še več. Vse in še svetovno.
Če letiš preblizu sonca, se opečeš
Kdo ve, morda pa bo Pogi v napad krenil že na ikonskem Madonna del Ghisallo, tej kolesarski katedrali, ki se nahaja kakšnih 80 kilometrov pred ciljem. Pri Pogačarju nas nič več ne bi presenetilo. Medtem, ko nekateri njegovi rivali tarnajo, da so baterije že zelo prazne, pa je Pogačar videti svež kot na začetku sezone. Pogačar leti kot metulj in piči kot čebela. Glavni tekmeci? Kolesarstvo. V kolesarstvu ne zmaga vedno najmočnejši, najboljši.
