© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
zj
zj
12.09.2020 09:23:00

'Na čemu' sta Roglič in Pogačar, da kot STROJA uničujeta klance in konkurenco? Ne boste verjeli!

Reuters

Kolesarji na dirki po Franciji vsak dan prekolesarijo okrog pet ur, gre za izjemne napore.

Od kje Primož Roglič in Tadej Pogačar potegneta nadčloveško energijo, da se po petih urah kolesarjenja na najhujšem klancu odpeljeta konkurenci, kot da sta z drugega sveta? Od kje vsi kolesarji črpajo moč, da tri tedne vsakodnevno opravijo med 100 in 200 kilometri po hribih, gorah, dolinah? Skrivnost je v jedilniku, ki je točno določen, strog in zelo zanimiv.

Jajčna omleta in kosmiči, makaroni in riba, rižev narastek ali rižev kolač in proteinski šejk ter še 24 proteinskih ploščic – to je jedilnik profesionalnega kolesarja na povprečnem dnevu na Touru. Seveda je v tako zahtevnem ritmu oziroma ob tako izjemnih telesnih naporih prehrana odločilnega pomena. »Nič ni slabšega, kot če si med dirko lačen,« je dejal Felix Großschartner, ki gara v ekipi Bora-Hansgrohe na letošnji Dirki po Franciji. »Ves čas dirke moraš skrbeti za to, da je tvoja energijska raven na primerni, na pravi ravni, drugače si izgubljen,« je poudaril Großschartner.

Ves čas jedo in pijejo

Ni torej čudno, da Felix Großschartner in drugi kolesarji na taki dirki, posebej na taki etapi, kot je bila včeraj, celoten čas jedo in pijejo. Od jutra do večera, ob čemer se seveda ne smejo preobjedati. Vrhunski kolesarji oziroma ekipe imajo v svojih vrstah strokovnjake za prehrano, nutricioniste, ki natančno izračunajo porabo kalorij vsakega kolesarja posebej (večinoma se sicer posvetijo samo najboljšim) ter mu predpišejo dnevni vnos na podlagi posameznikove teže, dolžine in konfiguracije etape. Vnaprej izračunajo, koliko bo posamezni kolesar porabil kalorij na posamezni etapi, in temu prilagodijo tudi jedilnik. »Kot mlad kolesar, ko sem prišel v večjo ekipo, sem mislil, da moram pred težkimi etapami jesti na vso moč, jesti toliko, kot je le mogoče, tako da sem bil 'poln',« je dejal Großschartner in dodal: »Danes ni več tako. Včasih se odločim pustiti tudi pol krožnika!«

Izziv za navadne smrtnike

Dnevni jedilnik kolesarja na Touru bi bil za navadne smrtnike izziv. Großschartner začne dan z jajčno omleto, poleg tega pa poje veliko skledo kosmičev. Na poti proti startu po navadi poje še rižev narastek ali rižev kolač. »Toda najem se samo toliko, da se počutim sitega.« Großschartner potem na kolesu ne uživa več 'prave' hrane, temveč energijo ohranja samo še z energijskimi ploščicami in tekočino, pri čemer prve 'mlati' eno za drugo, četudi ne čuti nobene lakote. »Najbolj pomembno je, da med etapo zaužiješ dovolj hrane. Kolesarji imamo cel paketek energijskih ploščic, saj moramo na uro zaužiti 80 gramov ogljikovih hidratov,« je dejal 26-letni Avstrijec.

Osemdeset gramov se še ne zdi tako veliko in mnogo navadnih smrtnikov z lahkoto poje to količino vsako uro. Toda ... »To je brutalna količina energijskih ploščic. Pojesti moramo vsaj štiri na uro. Naredite to vsako uro na šesturni etapi in ob tem kolesarite na izjemno visoki ravni,« je razložil Großschartner, ki je potreboval kar nekaj časa, da se je navadil zaužiti toliko hrane med dirko, ne da bi se pojavili zapleti. Uživanje hrane med dirko je prav treniral. »Ni se prav lahko navaditi na to. Zaradi vnosa take količine ogljikovih hidratov ti lahko med dirko postane slabo,« je še poudaril kolesar moštva Bora-Hansgrohe, ki skrbi tudi za sprinterski vlak Petra Sagana.

Po etapi se spet vse vrti okoli hrane oziroma koliko in kaj je treba pojesti. »Po navadi takoj po etapi pojemo porcijo špagetov oziroma makaronov in spijemo proteinski šejk, za večerjo pa so navadno testenine in meso ali riba,« je zaključil Felix, ki je priznal, da včasih zvečer zaužijejo tudi kozarec vina ali penine. »S tem se po navadi 'pocrkljamo' oziroma nazdravimo, če naša ekipa osvoji prvo mesto na kakšni etapi,« se je še nasmejal avstrijski kolesar.