Thibaut Pinot se je kmalu ob vstopu v Pireneje znašel v škripcih. Tisti padec na prvi etapi je kot vse kaže pustil posledice in Francoz je na drugem vzponu dneva hitro zaostal. Kmalu je postalo jasno, da je njegova misija rumena majica končana. Vnovičen krut konec sanj za veliko francosko upanje.
Na njegovih ramenih počivajo upi 67-milijonskega naroda. Veliko francosko upanje je bilo lani zelo dobro na poti. Zdelo se je, da je (do)končno dozorel, da se je otresel otroških bolezni in smole. Predvsem pa se je zdelo, da je med njim in Tourom končno vzcvetela ljubezen. »Je t'aime …« Z nepopustljivim borcem Julianom Alaphilippom sta poskrbela za rumeno mrzlico med rojaki, v sam zaključek dirke pa je morda vstopil celo kot prvi favorit. Potem pa se je njegova rumena misija sesula v prah; na začetku 19. etape se je z bolečinami v kolenu in solzami v očeh usedel v moštveni avto, skupaj z njim pa je jokala vsa Francija. Kolesarstvo zna biti krut šport, tisti kratki dokumentarec o Pinotovi kalvariji pa čudovito zrcali, kako hitro se na Touru obrača kolo sreče ter kako kratka je pot med evforijo in depresijo.
Heartbreak Kid je letos znova upal, da je letos tisto leto, ko bodo planeti končno pravilno poravnani, Francozi pa so skupaj z njim upali, da se bo končala suša biblijskih razsežnosti. Daleč je namreč leto 1985, ko je Bernard Hinault še zadnjič poskrbel, da je na Elizejskih poljanah zadonela Marsejeza. Vse od takrat Francozi čakajo na novega junaka, vse skupaj pa se je počasi sprevrglo v čakanje na kolesarskega Godota.
A Pinot tudi tokrat ne bo odrešenik, na vrhu drugega vzpona sobotne etape je zaostajal že več kot šest minut. In vsi upi po vrhunski uvrstitvi so se seveda sesuli v prah.
