»Končno,« je bolj sam sebi kot zbranim novinarjem dan prej dejal Tom Dumoulin, potem ko so se v oklepu Simona Yatesa pokazale prve luknje. Glavno vprašanje, ki se je pri tem porajalo, pa je bilo, ali je šlo le za trenutek slabosti ali pa je bil rezervoar Yatesa dejansko prazen. Odgovor je prišel kaj kmalu po včerajšnjem startu. Yatesova misija rožnata majica, ki ji je še pred dnevi manjkala zgolj pika na i, je razpadla na prafaktorje. Britanec je naletel na zid in že na vrhu prelaza Finestrele, letošnje Cime Coppi, zaostajal 16 minut. Namesto v boju za življenje v rožnatem se je 25-letnik znašel sredi boja za golo preživetje. V dnevu, ko se je še enkrat izkazalo, da v kolesarstvu ni konec, dokler ni konec. Sploh na dirki, kot je Giro. Giro je v petek stresel potres osme stopnje po Richterjevi lestvici, največja žrtev pa mož v rožnati majici.
»Kakšen dan!« je med včerajšnjim dnem kot papagaj ponavljal Carlton Kirby, komentator na Eurosportu. Tudi sami bi vse skupaj težko bolje povzeli, morda bi le še ponovili nekoč davno izrečene besede legendarnega in že pokojnega jugoslovanskega mojstra komentiranja Mladena Delića: »Ljudje moji, ali je to mogoče?!«
Bil je to nor dan, ko sta do izraza prišli vsa lepota in vsa krutost kolesarstva. In medtem ko je šel Britanec Yates skozi vseh devet krogov Dantejevega pekla, je njegov rojak pripravil eno največjih kolesarskih predstav v 21. stoletju. Medtem ko so se Yatesove sanje pred očmi celotnega sveta sesuvale v prah, je Chris Froome pokazal, zakaj ima v omari štiri rumene in rdečo majico. Življenjska predstava? Blizu, zelo blizu, pa čeprav je govora o kolesarju, ki je med drugim štirikrat dobil največjo dirko na svetu. A tako veličastna je bila njegova včerajšnja predstava, ko je v juriš krenil 80 kilometrov pred ciljem in se ni več oziral nazaj. Kmalu je ostal sam, sam s cesto, v nekem 70 kilometrov dolgem kronometru. Prednost je naraščala, dobrih 30 kilometrov pred ciljem si je oblekel virtualno rožnato majico, na koncu pa po Zoncolanu dobil še drugo kraljevsko etapo na letošnji dirki.
Epsko, nepozabno, zgodovinsko, izberite po želji, z nobenim ne boste zgrešili. Mož, ki je na dirko prišel s tistim primerom salbutamol med prtljago, zaradi česar ni povsem jasno, ali bodo njegovi rezultati na dirki Po Italiji prestali preizkus časa, je včeraj prikazal eno največjih samostojnih predstav v zgodovini te čudovite dirke. V spomin se je med včerajšnjim dnem večkrat priplazila podobno epska predstava Floyda Landisa v 17. etapi Toura leta 2006. Seveda se pri tem nadejamo, da bo epilog drugačen, Američana so namreč kasneje ujeli s prsti v marmeladi oziroma sledovi dopinga v krvi in so ga izbrisali iz analov.
Froome, ki s(m)o ga v zadnjih treh tednih nekajkrat odpisali in pokopali, tako v zadnji vikend vstopa oblečen v rožnato majico in je le še dve etapi, tri kategorizirane vzpone ter nedeljsko parado po ulicah Rima oddaljen od zmage na Giru. In mesta v elitnem krogu kolesarjev, ki so osvojili vse tri velike tritedenske dirke. Jacques Anquetil, Felice Gimondi, Eddy Merckx, Bernard Hinault, Alberto Contador in Vincenzo Nibali.
Slabih 330 kilometrov pred večnim mestom in večnostjo ima pred Dumoulinom 40 sekund naskoka. Letošnji Giro je bil označen kot prvi spopad Frooma in Dumoulina in zdaj smo to tik pred koncem vsem pričakovanjem navkljub res dobili. Kakršnekoli napovedi pa so kljub Froomovi prednosti in njegovi predstavi za anale brezpredmetne. Sploh po takšnem dnevu. Dnevu, o katerem boste lahko nekoč pripovedovali svojim vnukom. Bili smo priča, ko je Froome .... Da bo le prestala preizkus časa.
P. S.: Yates, mož, ki je bil 13 dni v rožnati majici in je pri tem dobil tri etape, se je v zanj črnem petku v cilj privlekel strtega duha in telesa skoraj 40 minut za rojakom. Je pa vsaj ubežal metli.
