Bolečino jedo za zajtrk

Pogosto ostanejo v senci tistih, ki se borijo za takšne ali drugačne majice, a njihove zgodbe niso nič manj navdihujoče, pravzaprav ravno nasprotno. Njihovi podvigi, njihova neuklonljivost so del urbane legende. Kolesarji, ki kljub po srhljivih padcih načetim telesom ter navadnim smrtnikom težko predstavljivim bolečinam še naprej dirkajo. Z obrazi, spačenimi v bolestne grimase, poganjajo pedala prek praga bolečine, do zadnjega diha. Tough As Nails pravijo tem fantom onstran Atlantika, kar bi lahko recimo prevedli v čvrsti kot jeklo.

Kolesarski anali so polni tovrstnih zgodb o mentalni čvrstosti in zmagoslavju volje nad bolečino. Američan Tyler Hamilton je denimo nekoč italijanski Giro prevozil z zlomljeno ramo, ob tem pa tako močno in vztrajno škrtal z zobmi, da si je do konca dirke do korenin uničil enajst zob, le leto dni pozneje pa je izvedel podoben podvig in Tour prevozil s počeno ključnico.

Še kako živ je spomin na okrvavljenega Johnnyja Hoogerlanda, ki je leta 2011 po trku z avtomobilom francoske televizije pristal v bodeči žici. Čeprav je bil videti, kot da je doživel bližnje srečanje z leopardom, se je Nizozemec pobral in nadaljeval dirko. Za njim se je ves dan vlekla rdeča sled, potem so ga čez noč zakrpali s 33 šivi, že naslednji dan pa je bil znova v sedlu. Nadalje se v spomin prikrade Geraint Thomas, ki si je na Touru 2013 že v prvi etapi zlomil medenico in so ga morali dobesedno posaditi na kolo, saj ga sam ni bil sposoben zajahati. In tako iz dneva v dan, vse do Pariza, neznosnim bolečinam navkljub je pristavil svoj kamenček v zmagoviti mozaik Chrisa Frooma.

JOKAL KOT OTROK
Kolesarji so pač čvrsta vrsta in težko bi našli bolj čvrstega, kot je Adam Hansen. Avstralec si je v tako in drugače viharni drugi etapi izpahnil ramo. Še drugič v treh tednih isto ramo. "Pravijo, da bodo to najbolj boleči trije tedni v mojem življenju. Bolečino jem za zajtrk. Gremo!" je zapisal po diagnozi, kakšna kalvarija ga resnično čaka, pa je spoznal v naslednjih dnevih, ko je karavana med drugim zavila na kocke Roubaixa. Slednje so vse prej kot prijeten kraj že za zdravega moža, kaj šele nesrečnika z izpahnjeno ramo. Križev pot, vsak meter na kockah pa se mu je najbrž zdel kot nova igla, zapičena v razbolelo ramo.

"Nekateri so dejali, da sem bil čvrst kot jeklo. Resnica pa je, da sem v nekem trenutku jokal kot majhen otrok. Ne more biti huje ..." je čivknil, po kar je bil najhujši dan v karieri tega železnega moža karavane, ki je sicer na posebni misiji. Po Vuelti 2011 je namreč v letih 2012, 2013 in 2014 nastopil in končal vse tri velike Giro, Tour in Vuelto, kar pomeni, da je končal enajst tritedenskih dirk v nizu, kar je za današnje čase nestvaren dosežek, že na Touru pa lahko izenači rekord Španca Bernarda Ruiza, če bo seveda videl Elizejske poljane. O tem skoraj ne dvomimo, če lahko kdo tri tedne prenaša neznosne bolečine, potem je to vsekakor 34-letnik iz Southporta.

Z DVEMA ZLOMLJENIMA REBROMA
Kolesarji iz dežele tam spodaj so sicer brez dvoma največji nesrečniki uvodnega tedna, v avstralskem moštvu Orica GreenEdge se najbrž sprašujejo, kaj so se zamerili onemu tam zgoraj. Včerajšnja etapa jim je bila pisana na kožo, pred začetkom so jo imeli debelo podčrtano v svojem koledarju, a že v uvodnih dnevih so ostali brez Simona Gerransa, Daryla Impeya in Michaela Albasinija, medtem ko Michael Matthews z dvema zlomljenima rebroma iz dneva v dan bije bitko za preživetje, njegovo bitko z bolečino in samim seboj pa so opazili tudi organizatorji in mu v sredo podelili rdečo majico za najbolj borbenega kolesarja. Vsaj majhen obliž na velike rane.

Francoski teniški igralec Richard Gasquet, ki se bo danes boril za svoj prvi finale na grand slamu, je pred dnevi po še enem pet nizov dolgem maratonu dejal, da še dobro, da obstajajo protibolečinske injekcije in tablete. Kolesarji pa ... Kolesarjem pa preostane škrtanje z zobmi.