© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
07.07.2014 19:01:06

Pse pa, lepo prosim, pustite doma

Reuters

Bila nenavadna nedelja. Na dan, ko sta na wimbledonski sveti travi Novak ter Roger bila epski boj in je britanski zlati deček Lewis na asfaltu Silverstona drvel svoji 27. zmagi v karieri naproti, je bila na Otoku prva vest dneva francoska dirka, na kateri je bil junak dneva Italijan.

Evforija bi bilo milo rečeno, Britance je La Grande Boucle povsem obnorela. »Madness« - norost, kot je v filmu Most na reki Kwai dejal major Clipton.

In res je bila norost pretekli konec tedna tista največkrat uporabljena beseda. Tako v njenem pozitivnem pa sem in tja tudi negativnem smislu. Redko videne množice in redko videna strast, ki je v dveh dnevih ob ceste prignala več kot milijon gledalcev, nekateri so omenjali celo številko dveh. Kot da bi se ob ceste nagnetlo celotno prebivalstvo naše domovine. Pa čeprav je Cavendish dirko s sklonjeno glavo zapustil že po prvi etapi, pa čeprav se Froome šele ogreva, pa čeprav Wigginsa sploh ni na dirki. Vse to pretekli konec tedna ni bilo pomembno, vse to Britancev ni zmotilo.

Ob pogledu na nepregledne množice gledalcev bi nepoučeni najprej pomislil, da se karavana vzpenja proti vrhu enega izmed v kolesarskem svetu posvečenih očakov, bodisi Alpe d'Hueza, Zoncolana ali pa Mont Ventouxa. Toda ne, karavana se je vzpenjala »le« proti vrhu hribčka, imenovanega Holme Moss, ki se vzpenja vsega petsto in še nekaj metrov nad barjansko pokrajino Yorkshira. Kot Mojzes prek Rdečega morja so rezali svojo pot skozi nepregledno množico navijačev. Organizatorji si najbrž niti v najlepših sanjah niso predstavljali takšnega uvoda, uvoda oziroma gostovanja, ki ga bo v prihodnje težko ponoviti, kaj šele prekositi. Od spektakularne četrtkove predstavitve pa do včerajšnjega večera, ko se je Tour pred Buckinghamsko palačo počasi poslovil od Otoka. Bil je to Grand Départ za anale, a bil je to tudi živčen konec tedna v že po tradiciji stresnem prvem tednu Toura, ko vsi rinejo v ospredje. Zaradi armade navijačev pa je nevarnost tokrat prežala na vsakem vrtljaju.

Od otrok, potepuških psov pa do najnovejše muhe tega krasnega novega sveta, tako imenovanih selfijev. In bedakov, ne moremo jim reči drugače, ki jih snemajo. Vse več jih je, ki si želijo za spomin fotografijo s prihajajočo karavano v ozadju, kar je na neki način, kot da bi si želeli fotografijo s prihajajočim vlakom v ozadju. »Nevarna mešanica nečimrnosti in neumnosti,« je denimo dejal Tejay van Garderen»Znova sem videl majhne otroke v sedežih vsega meter od ceste. Ne gre za nas, mi smo navajeni padcev, konec koncev so del našega poklica. A verjemite, za vsakogar v karavani bi bila najhujša nočna mora, če bi zadel in poškodoval otroka,« je drugi pereči problem izpostavil Francoz Thomas Voeckler, njegov rojak Thibaut Pinot pa je v vsem skupaj ohranil smisel za humor in zadel žebljico na glavico: »Po mojem mnenju je psom prekleto vseeno za Tour. Zato, lepo vas prosim, pustite jih doma!«