V zadnjem obdobju je sicer na Boksarski zvezi Slovenije zavel nov veter in videti je bilo, da se bo nacionalna zveza s pomočjo AIBE in novih sponzorjev strokovno vzpostavila na višji ravni. O trenutnem stanju v svetu amaterskega boksa smo govorili z Dejanom Zavcem, ki bo do skupščine BZS, predvidoma 25. avgusta, prevzel operativne aktivnosti, saj BZS čaka nov razpis za mesto predsednika. Kljub vsemu pa ostaja optimističen glede razvoja slovenskega boksa.
Verjetno je tudi vas presenetila novica zdaj že bivšega predsednika BZS Damjana Habjanca?
Seveda, zelo mi je žal za nastali položaj. Damjan Habjanec je bil edini ali eden redkih, ki je bil pripravljen in sposoben Boksarsko zvezo Slovenije popeljati na najvišjo raven. Zelo sem mu hvaležen, da je bil pripravljen sprejeti to pomembno funkcijo. Zaradi aktivnega delovanja predsednika v preteklem obdobju imamo prvič v zgodovini boksa in zveze v Sloveniji zagotovljen želen proračun. Glede na preteklo situacijo pa lahko povem, da bodo grožnje ljudem v zvezi nedopustne in bodo vedno sankcionirane! Vsi smo športniki in vsi smo zveza. Želim, da boks ostane spoštovan, organiziran in povezovalen šport, ki nam je vsem v ponos.
Kaj je bil povod za takšno odločitev predsednika Habjanca?
Lahkotno je mišljenje posameznih ljudi, da ima Damjan Habjanec neko korist od zveze. Vedno znova tudi poudarjajo, da BZS ni podjetje. Zveza res ni podjetje, zveza je namreč kot multidisciplinarno podjetje, v katerem delaš in sodeluješ s številnimi ljudmi, organizacijami, klubi, institucijami … Ko si v zvezi, enostavno vsi klubi od tebe vedno nekaj hočejo, nihče pa se ne vpraša, kaj lahko sam ali kot klub naredim za zvezo, da ti bo zveza dolgoročno tudi lahko nekaj dajala. Ljudje vsekakor v boksarskih klubih puščajo sled za svoj trud in čas in energijo … Delavec lahko naredi še tako dober izdelek, ki se mu ljudje čudijo, a pomembno je, da se na koncu izdelek tudi proda. Če ga ne prodajo, nikomur ni mar zanj. Damjana poznam zelo dobro, imava zelo dober in zdrav odnos, še vedno vztrajam pri tem, da je imela BZS najbolj sposobnega predsednika, ki je imel vizijo za zvezo in klube, da dobijo, kar si zaslužijo na podlagi garanja iz preteklih let. Zdaj pa je tik pred poplačilom za vse delo prišlo do situacije, da so si nekateri sami zadali strel v koleno. Dokler bodo streljali sami sebe v koleno, bodo s tem kazali svojo raven razmišljanja. Uspeha žal na tak način ne gradijo zavestno, temveč ga rušijo. To pa je zato, ker se ukvarjajo samo s svojim peskovnikom, zunanjih pa sploh ne vidijo. Zavedam se, da so vsi entuziasti, vsi si želijo dobrega rezultata in uspeha, nisem pa prepričan, da naredijo še kaj drugega kot to, da gredo na trening. Najbolj žalostno je, ko mi določeni pravijo, da bo 'mogoče imel moj boksar srečo, mogoče se bo kdo od nasprotnikov poškodoval, mogoče jih ne bo toliko v kategoriji …' To žal kaže raven njihovega razmišljanja, delovanja in dejanj. Od recimo 200 držav na svetu se jih z boksom ukvarja minimalno 180 in vsi bi radi bili najboljši. Vse države si želijo razvoja in uspeha, mi pa dandanes govorimo o sreči. V tujini se zavedajo, da če želijo nekaj imeti, morajo za to tudi nekaj dati. Pri nas pa velja, da če želiš nekaj imeti, se moraš nekomu smiliti. To zagotovo ni prava pot. Niti pod razno ne bi želel izpostavljati sebe, Armanda Krajnca ali boksarjev, ki so tudi odšli v tujino. Če hočeš nekaj več, moraš pogledati prek ograje, moraš biti drzen in se ne smeš bati neuspeha. Neuspeh je, če nič od tega ne narediš, pričakuješ pa uspeh. Po drugi strani pa zavidaš tistemu, ki je tvegal in dal svoj maksimum za svoj želeni cilj. Samo s takim mišljenjem se uspe in s takim razmišljanjem deluje svet. To pozitivno in realno perspektivo smo z Damjanom Habjancem imeli. Prvič smo tudi pridobili sponzorje, ki niso z nami, ker imamo najboljšo in najpomembnejšo zvezo, najboljše boksarje, trenerje in klube, temveč zato, ker se je nekdo zavzel za nas in ima rad boks kot šport. Zavedajmo se, da je zveza kot takšna organizacija del nekega homogenega športnega ekosistema. Danes je šport posel in posel je šport. Marsikdo se ne zaveda, da je kot človek vlagal svoj prosti čas v vodenje takšne organizacije za družbeno korist, zraven zelo uspešnega vodenja svojega podjetja. Takih oseb danes ni veliko, Damjan pa je zagotovo bil eden izmed njih. Imamo srečo, da ima boks izjemno rad, lahko bi rekel, da ga že skoraj obožuje. Rad vidi bistvo boksa, ne pa nesmisel. Vse, kar je v življenju ustvaril, ni bilo niti v najmanjši povezavi z boksom. Stik z boksom ima v zadnjih letih le prek treningov in zdaj prek BZS. Vodenja zveze se je lotil generalno, temeljito, preudarno in varno. Vedno pa so na drugi strani ljudje, ki vse to vidijo drugače, kar pa seveda tudi ni narobe. Vsi ti načrti, ki jih poslušamo že 30 let, niso prinesli nekega odmevnega rezultata na mednarodni ravni. V poslu in športu je podobno, če ne prestopimo meje in si dovolimo nekaj več, potem tudi ni rezultata.
Škoda, da posamezniki niso dovolili predsedniku Habjancu, da sploh dokaže, kdo je in česa je sposoben kot predsednik Boksarske zveze Slovenije...
Trdim, da je pri nas še vedno prisotno veliko zavisti in neznanja. Zavisti in nezrelega obnašanja je bilo dovolj, čas je, da dozorimo. Verjamem, da bo amaterski boks spet zrasel v očeh ljudi. Toliko kakovostnih oseb, kot jih imamo zdaj v boksarski kombinaciji z Damjanom Habjancem, Markom Petričem, Istvanom Kovacsem in celotno združeno ekipo Regionalne boksarske lige iz bivših držav Jugoslavije, nismo imeli nikoli. To so ljudje in ekipa, ki nam lahko prinašajo atomsko možnost razvoja v Sloveniji in regiji v naslednjih petih, desetih letih. Vsi se moramo zavedati, da potrebujemo izobraževanje, kakovostne sodnike, trenerje, urejene klube, finance … in predvsem globok pogled v sebe, da bomo lahko razumeli tudi druge. Dandanes tudi v športu velja, da si, če si sam, nihče. Na drugi strani pa imamo veliko perspektivnega kadra in čuti se porast priljubljenosti boksa, ki je skoraj že na ravni zavidanja. Tudi svetovni razvoj boksa gre naprej, sicer bolj počasi, vendar se spreminja v pravo smer. Veliko lažje bi nam bilo, če bi vsi na določeno pot gledali enako.
