Ženski boks na Kubi ostaja tabu

Zdaj že 40-letna Floresova še vedno velja za enega največjih talentov ženskega boksa, a tudi letošnje olimpijske igre in zlato rojaka Julia Cesarja la Chiza je spremljala le pred malim ekranom. Prav na Kubi, ki je posebej na olimpijskih igrah žela velike uspehe, ženski boks pač ni dovoljen.

"Razočarana sem. Državi bi zanesljivo lahko priborila kolajno," pravi Floresova, ki so jo številni videli kot prvo boksarko, ki bo nadaljevala predrevolucionarne ženske boksarske uspehe na otoku, ki so se ustavili s spremembo sistema. Oblasti so se odločile, da je šport za ženske preveč nevaren in odločitve niso spremenile niti pred igrami v Londonu 2012, ko se je ženski boks uvrstil med olimpijske športe.

A zakona, ki bo preprečeval ženski boks, na Kubi pravzaprav sploh ni. Gre za nekakšno samovoljo politike. "Kubanke naj pokažejo svoje lepe obraze, namesto, da dobivajo udarce," je boks pokomentiral nekdanji selektor kubanske reprezentance Pedro Roque. Prav nič ga ženski boks nato ni motil, ko je pred igrami v Londonu prevzel vodenje ameriške reprezentance, v kateri so bila tudi dekleta.

Drugače razmišlja Raul Fernandez, ki je v Riu vodil kubansko reprezentanco, ki se je v domovino vrnila s tremi olimpijskimi naslovi. "Šport je temeljna pravica naroda in prav je, da boksajo tudi dekleta," pravi Fernandez. Pred igrami se je morda tudi po njegovi zaslugi premaknilo tudi na Kubi, kjer so najavili, da bodo po spremembi pravil na Mednarodni boksarski zvezi udeležbo Kubank na igrah še enkrat preverile pristojne službe, a vsaj za izvedbo 2016 boksarke in država skupnega jezika še niso našli.

A Floresova ne obupava. "Jasno je, da se naša država ne ozira na to, kaj ji pravijo v tujini. A možna so presenečenja in videli bomo, kako in kaj." Kot pravi, boks nekako nosi v sebi, saj se je vse začelo že pri 15 letih, ko so jo s pestmi branili bratje in naučila se jih je uporabljati tudi sama, kasneje je nato trenirala taekwondo, kjer je prišla do črnega pasu, a njena ljubezen ostaja boks.

Tega je trenirala najprej kot sparing partner drugim boksarjem in trenerji trdijo, da so imeli moški tekmeci spoštovanje do njenih hitrih udarcev. "Prepričan sem, da bi bila lahko šampionka," se teh dni spominja trener Nardo Mestre. Zdaj je Floresova, o njej so Američani posneli tudi dokumentarec, dobila družbo in boks v zadnjih letih v Havani trenira s še petimi tekmovalkami. "Nacionalna komisija za boks nam je naložila, da začnemo trenirati mlada dekleta, ki jih boks zanima, pa čeprav še ni odločbe o dovoljenju za tekmovanja," pa razlaga trener Jesus Perez.

Bržkone bodo dovoljenja za Perezovo prepozna in vse kaže, da bo za bodoče prevzela vlogo trenerke. Morda celo v tujini, saj se je preizkusila v ZDA in na Danskem, kjer pa uradne tekme prav tako ni doživela. "V tujini sem bolj poznana kot doma," pravi, a dodaja, da nikoli ni pomislila, da bi za stalno zapustila Kubo: "Svojim koreninam, Kubi in patriotizmu se nikoli ne bom odpovedala."