Že prvi dvoboj borcev, ki sta večino svojih borb končala predčasno, je bil označen za dvoboj stoletja. Osmega marca 1971 sta v ring stopila kot še neporažena in takrat najboljša borca na zemeljski obli. Čeprav je bil Joe Frazier v vlogi svetovnega prvaka in Muhammad Ali v vlogi izzivalca, je slednji že takrat vzbujal precej več pozornosti.
To je bila namreč njegova prva borba za naslov svetovnega prvaka po tistem, ko so mu štiri leta prej ta naslov odvzeli, kakor tudi licenco za boksanje, ker je iz verskih razlogov zavrnil služenje vojaškega roka in bil zaradi tega v kazenskem postopku. Potem ko je uspel s pritožbo na vrhovnem sodišču, se je v ring po skoraj štirih letih vrnil ob koncu prejšnjega leta in dobro formo potrdil z gladkima zmagama nad rojakoma Jerryjem Quarryjem in Oscarjem Bonaveno. Njegov tekmec se je medtem z naslovom svetovnega prvaka okitil v svoji 25. borbi 16. februarja 1970, potem ko je s tehničnim nokavtom v peti rundi premagal še enega Američana (ti so takrat v težki kategoriji povsem prevladovali) Jimmyja Ellisa.
Pred dvobojem z Alijem je bila njegova bilanca 26 zmag v prav toliko dvobojih, od tega jih je 23 končal predčasno. Ali, čigar pravo ime je Cassius Marcellus Clay (v Muhammada Alija se je preimenoval leta 1964 po pridružitvi islamski verski organizaciji Nation of Islam), je v dvoboj vstopil z bilanco 31:0, le šest borcev je dotlej z njim vzdržalo do konca borbe. Pred odvzemom licence je svoj naslov svetovnega prvaka, osvojenega 25. februarja 1964 proti Sonnyju Listonu, devetkrat uspešno obranil.
DVOBOJ RAZDELIL NAROD
Prizorišče njunega prvega dvoboja je bil v New Yorku v slovitem Madison Square Gardnu, zanj pa so prodali 20.455 vstopnic. Ogledalo si ga je veliko imenitnežev, med njimi tudi Woody Allen in Frank Sinatra. Za sedež ob ringu je bilo treba odšteti 150 dolarjev, za tiste čase kar zajetno vsoto, vsak izmed borcev pa je v žep pospravil 2,5 milijona dolarjev, največ do takrat v zgodovini boksa. Dvoboj je razdelil narod. Mlajši, temnopolti, liberalci in nasprotniki vojne v Vietnamu so po večini podpirali Alija, belci in konzervativci pa Frazierja.
"Napetost in razburjenje, ki vlada tu, je nekaj veličastnega," je zadevo opisal slavni filmski igralec Burt Lancaster, ki so ga najeli kot komentatorja, čeprav s komentiranjem športnih dogodkov pred tem ni imel nobenih izkušenj. Na večer borbe je v nekaterih ameriških mestih prišlo do izgredov med ljudmi, ki so na velikih ekranih spremljali borbo. V Chicagu so tako v enem od gledališč ljudje sneli sliko, ki je osebje ni uspelo pritrditi nazaj.
Pred dvobojem so privrženci Alija stavili predvsem na njegovo hitrost in sposobnost izmikanja udarcem, ki bi lahko zaslepila Frazierja, medtem ko so se navijači njegovega nasprotnika zanašali na njegov močnejši udarec, v prednosti pa naj bi bil tudi zaradi Alijeve dolgotrajne odsotnosti z ringa. V prvih treh rundah je prevladoval Ali, v četrti je pobudo prevzel Frazier, do 11. runde pa je bil boj precej izenačen. Takrat je spet napadel Smokin' Joe in Ali je po njegovem levem krošeju komaj obstal na nogah. No, v zadnji, 15. rundi se je šele tretjič v svoji karieri za trenutek znašel tudi na tleh. Sodniki so zmago soglasno prisodili Frazierju, ki je tako drugič ubranil naslov prvaka. Očitno je bilo, da je Aliju, za katerega je bil to prvi profesionalni poraz, zmagalo moči za celoten dvoboj.
PRERIVANJE ŽE V TV- STUDIU
Po še dveh uspešnih obrambah naslova je Joe v svoji trideseti borbi nepričakovano ostal brez njega proti Georgeu Foremanu, ki ga je 22. januarja 1973 v jamajškem Kingstonu že do sredine druge runde kar šestkrat poslal na tla, potem pa ga je sodnik odrešil muk in dvoboj prekinil. Foreman je naslov dvakrat ubranil, nato pa 30. oktobra 1974 v še eni boksarski klasiki, imenovani "Rumble in the jungle" (bobnenje v džungli), v Kinšasi (takratnem Zairu in današnjem Kongu) naslov izgubil proti Aliju, ki se je tako po sedmih letih vrnil na svetovni boksarski prestol.
Da je lahko postal prvi izzivalec svetovnega prvaka, pa je Ali januarja istega leta moral še enkrat prekrižati pesti z Joejem Frazierjem. Prizorišče je bilo enako kot prvič, torej newyorški Madison Square Garden, dvoboj pa je tokrat štel le za prvaka NABF (North American Boxing Federation). Vseeno zaradi tega ni bil nič manj dolgočasen ali privlačen, saj sta oba imela svoje načrte. Ali se je želel oddolžiti za poraz v njunem prvem dvoboju, Frazier pa z zmago priti do povratnega dvoboja s Foremanom, ki ga je dotlej edini premagal. Do njunega prvega spopada je pravzaprav prišlo že kar v studiu televizijske postaje ABC, kjer sta komentirala svoj prvi dvoboj. Ko je Ali Frazierja imenoval ignoranta, je ta jezno vstal in stopil proti njemu, Ali pa ga je zagrabil in porinil na tla. Za takšno vedenje sta bila pozneje kaznovana s 5000 dolarji.
Fraser: Če si ti bog, si zgrešil kraj
Kot je pozneje razlagal sodnik v ringu njune prve medsebojne borbe Arthur Mercante, se je med borcema razvil tudi naslednji dialog: "Danes si tukaj skupaj z bogom," je Frazierja nagovoril Ali. "Če si ti bog, potem si danes na napačnem kraju," mu ni ostal dolžan Frazier.
Na stavnicah pred dvobojem, za katerega so prodali 20.748 vstopnic, torej še 293 več kot za prvega, kar je prineslo več kot milijon dolarjev dobička, je višje kotiral Ali, ki je pričakovanja tudi upravičil. Dvoboj je tokrat trajal le 12 rund, Ali pa je še posebej pazil na Frazierjeve direkte. Slednji se je medtem pritožil glavnemu sodniku, da se njegov tekmec preveč zateka v klinč, med rundami je protestiral tudi njegov trener Eddie Futch. »Edina kršitev je, če nekoga istočasno držiš in udarjaš. Ali takrat ni udarjal, zato je bilo vse po predpisih,« je delivec pravice pozneje pojasnil. Sodniki so zmago s 7:4, 8:4 in 6:5 prisodili Aliju.
NAJPREJ VERBALNO, NATO ŠE V RINGU
Tretji dvoboj med obema borcema je bil izpeljan 1. oktobra 1975 v predmestju filipinske prestolnice Manile Quezon Cityja. Zasluge za to prizorišče ime tudi legendarni filipinski predsednik Fernando Marcos, ki je sofinanciral dvoboj. Ta je pozneje dobil naziv Triler v Manili (The Thrilla in Manila). Za Alija je bila to po zmagi nad Foremanom, ki ga je nokavtiral v osmi rundi, peta obramba svetovnega prvaka in že njegov 51 profesionalni dvoboj, Frazier si je pas za naslov svetovnega prvaka prvič po porazu s Foremanom skušal pridobiti nazaj.
Dvoboj, ki ga je promoviral sloviti Don King, so prenašali v 68 državah po vsem svetu in še danes velja za enega največjih v zgodovini boksa. Ali je imel pred dvobojem zajamčenih 4,5 milijona dolarjev in Frazier dva milijona "zelencev", ob koncu je prvemu pripadlo približno devet in drugemu približno pet milijonov. Zaradi časovne razlike z ZDA je bil dvoboj izpeljan v za boks zelo nenavadnem dopoldanskem času z začetkom ob 10.45.
Splošno prepričanje je bilo, da je Ali svojemu nasprotniku naredil uslugo, ko mu je dal še eno priložnost, da se dokoplje do naslova po obeh, takrat še edinih verzijah WBA in WBC. Ali je pred borbo poskrbel še za afero s svojo prijateljico Veronico Porche, ki jo je predstavil kot svojo ženo. Ko je to slišala njegova prava žena Belinda, je nemudoma priletela na Filipine in povzročila še eno zmedo.
Ob tem je Ali svojega nasprotnika v svojih izjavah ves čas provociral in zanj uporabljal posmehljive izraze, kot so "stric Tom", "šampion belcev" ter celo "grda in neumna gorila". Tako ga je obravnaval kljub temu, da je Frazier med njegovim suspenzom in odvzemom licence Alija podprl in mu celo finančno pomagal. Pozneje je svoje vedenje obrazložil, da se je tako vedel, da bi s tem še dodatno promoviral njun dvoboj in še dvignil finančni vložek. Njegov tekmec mu je takšno vedenje zameril in ga označil kot povsem nepotrebnega.
Ali je tokrat dvoboj začel še bolj agresivno kot običajno, Frazier pa mu seveda ni ostajal dolžan. Na začetku sedme runde je tekmecu šepnil v uho: "Povedali so mi, da si bil že ves naplavljen," Joe pa mu je odgovoril, da lažejo. V srednjih rundah je slednji prevzel pobudo, medtem ko je po 11. rundi, ko se je že nekoliko utrudil, Ali spet začel svoj znamenit ples po ringu, po katerem je slovel. Ob tem je s hitrimi kombinacijami udarcev nasprotniku skoraj zaprl obe očesi, v 14. rundi pa je njegov udarec Frazierjev ščitnik za zobe poslal med gledalce. Ker je po koncu te runde že povsem oslepel, je Joejev trener Eddie Futch prekinil dvoboj, čeprav je njegov varovanec protestiral proti takšni odločitvi.
Ko je sodnik dvoboj prekinil, je Ali precej nemočno obvisel na vrveh. Pozneje je dejal, da še nikoli ni bil bližje smrti kot takrat.
Na tiskovni konferenci po borbi je svojega nasprotnika tokrat zgolj hvalil: "Joe me je prisilil, da sem dal od sebe prav vse, kar znam in zmorem. Je največji borec na svetu, seveda takoj za mano." "Nekajkrat sem ga zadel z direkti, ki bi podrli marsikatero steno. Ne vem, po kakšnem čudežu je ostal na nogah," pa Frazierju marsikaj ni bilo povsem jasno.
OSEBNEGA OPRAVIČILA NI DOČAKAL
Po znamenitih Alijevih izjavah je družina Joeja Frazierja zahtevala policijsko zaščito njegovih otrok, potem ko je prejela celo grožnje s smrtjo. Po zadnjem dvoboju se je njegovemu sinu Marvinu Ali opravičil, da s svojimi besedami ni mislil resno, Joe pa je na to dejal, da bi se moral opravičiti njemu. Ko je leta 1984 Ali zbolel za Parkinsonovo boleznijo, jo je Frazier označil kot božjo kazen za njegovo prejšnje vedenje. Leta 2001 je v intervjuju za New York Times Ali obžaloval svoje vedenje in dejal, da je večkrat izrekel kaj takšnega, česar v resnici ne bi smel.
Še enkrat pa je ponovil, da je bilo to izrečeno v luči promocije dvoboja. Njegov tekmec je na to dejal, da še vedno čaka na osebno opravičilo. Ali je na to odgovoril: "Če ga vidite, mu povejte, da je še vedno gorila." Joe je osem let pozneje v izjavi za Sports Illustrated dejal, da do Alija več ne goji sovraštva. Novembra 2011 je umrl v 67. letu starosti, pogreba v družinskem krogu pa se je udeležil tudi Ali, čeprav je že zelo težko hodil.
