Je eden najbolj medijsko izpostavljenih slovenskih športnikov, čeprav ni nogometaš, košarkar ali smučarski skakalec. Z njim smo se pogovarjali v njegovem vadbenem centru slaba dva tedna po krvavo priborjeni zmagi za naslov svetovnega prvaka po verziji WBF.
Danes minevata dva tedna od krvavo priborjene zadnje zmage, že 35. v 39 dvobojih profesionalne kariere. Kako so pravzaprav videti dnevi po takšnem dvoboju?
Lahko rečem, da je vedno drugače. Po zadnjem dvoboju sem imel velike težave z oddajo urina na dopinški kontroli, tako da sem čakal celo do tretje ure zjutraj. Potem sem šel v UKC, kjer so mi oskrbeli poškodbo, tako da sploh nisem imel časa, da bi se poveselil z navijači. Pravzaprav bi si želel vsaj en dan popolnega mirovanja, ker marsikaj pride za tabo. Takrat bi moral biti čas za analizo in pogled v prihodnost. V resnici pa imam veliko obveznosti, s čimer se pač moram sprijazniti. Kar zadeva telo, pa je tako, da ga ne moreš natrenirati tako dobro, da te ne bi bolele mišice. To je normalno. Ker je bilo po zadnjem dvoboju veliko govora o moji prebiti arkadi, naj povem, da sem imel takšno poškodbo le štirikrat ali petkrat v približno 1000 dvobojih.
Vedno sem zagovarjal poštenost, kot otrok nikoli nisem bil nasilen. Morda se niti za sebe nisem znal dovolj dobro postaviti. Za mene je še danes nasilna komunikacija nedopustna. Za mene bi bila največja mogoča podlost, da bi sebe dokazoval skozi nasilje na ulici. Boks je le moja služba, sem profesionalec in od tega živim.Dejan Zavec
Tokrat se je vaša arkada z glavo tekmeca srečala že v prvi rundi in vsula se je kri. Vas je v tistem trenutku zaskrbelo, da bi sodnik v vašo škodo prekinil dvoboj?
Žal si nisem utegnil niti enkrat pogledati dvoboja, sem pa videl ta utrinek. Niti ne vem, s katerim delom glave me je zadel. Glede na dve slabi izkušnji iz preteklosti, sem v prvem trenutku pomislil na marsikaj, za kaj več pa niti ni bilo časa. Takrat me res ni zanimalo, ali je arkada malo ali veliko odprta, skušal sem le ostati osredotočen na nadaljevanje dvoboja.
Pozneje je močno krvavel še Jengojan, tako da je bilo po ringu vse krvavo. Je v boksu običajno, da se dvoboj, v katerem brizga kri na vse strani, kar nadaljuje in se tudi konča?
Če na kaj nisem ponosen, potem je to kri, ki se je prelila v tem dvoboju. Po eni strani je ironično, da prav tisti, ki najbolj obsojajo boks, najbolj uživajo ob pogledu na to kri. Meni je žal, da je bilo treba preliti toliko krvi, po drugi strani pa je bil to obračun za naslov svetovnega prvaka. Če želiš nekaj imeti, moraš tudi nekaj dati. Morda je to težko razumeti, vendar jaz za te trenutke garam vse življenje. Ne morem zaradi prelite krvi na tem ali onem dvoboju vse skupaj kar končati in sebe pustiti nepotešenega.
Je morebitna prekinitev dvoboja v takšnih primerih prosta sodniška presoja?
V boksu glede tega ni strogega pravila. V ZDA je ta toleranca še precej višja. Marsikaj je odvisno od sodnika, ki je v kotu, in od pomembnosti dvoboja. Če gre za naslov svetovnega prvaka, se po navadi dvoboj ne prekine kar tako.
Ali ob vsej preliti krvi in stalnemu kontaktu vendarle ni nekoliko tvegano nadaljevati dvoboja? V drugih športih se igra prekine ob vsaki najmanjši praski.
Pred dvobojem morata biti oba tekmeca čista, oba krvna testa morata biti brezhibna. Te stvari se stalno preverjajo, tudi kar zadeva doping.
To je zelo pogost odziv v boksu. Tudi jaz bi se verjetno odzval podobno. Nihče od nas ni dobro pripravljen na poraz. Vsi razmišljamo predvsem o zmagi in zame v tem pogledu ni bilo niti najmanjšega dvoma. Med dvobojem so v ospredju čustva, močna želja, ves vložen trud, po prespani noči pa je drugače. Treba je vedeti, da se ob zmagi vrata odpirajo, ob porazu pa zapirajo. Spet na novo odpreti ta vrata, je bistveno težje, kot si predstavljate. Prav zato včasih prihaja do nerazumnih potez športnikov.
Profesionalec ste postali leta 2003, ko ste imeli 27 let.
Ne zgodi se pogosto, da nekdo šele pri sedemindvajsetih letih začne resno razmišljati, da bi postal svetovni prvak. Najprej sem odšel v Nemčijo na preizkus, potem so me vzeli, vendar brez obveznosti. Vse je bilo odvisno od mene, ali se bom uspel dokazati ali pa mi ne bo uspelo. Takrat mi je bilo jasno, da je okoli mene v podobnem položaju zelo veliko boksarjev, ki so mlajši in imajo zaradi tega morda večji potencial. Da, moja profesionalna pot se je začela zelo pozno. Vendar trud se je izplačal, garanje in trdo delo sta se obrestovala. Spodbuda je bil tudi primer boksarja iz Pulja Pera Tadića, ki je začel zelo pozno, pa je bil kljub temu zelo uspešen. Skratka, kjer je volja, je tudi pot.
Dvoboja se seveda spomnim. Želja po dokazovanju je bila ogromna, obenem sem se zavedal, da je to začetek poti do naslova svetovnega prvaka. Na drugi strani me je bilo strah, da ne bi razočaral mojega nemškega trenerja. Če izgubiš prvi profesionalni dvoboj, potem bržkone nimaš veliko možnosti za preboj. Jasno je, da je bil to test, ki je pokazal, da sem iz pravega testa. Pravzaprav je bil test tudi vsak od naslednjih dvajsetih dvobojev. V boksu je sistem takšen, da ne pozna milosti. Če ne boš ti, bo pa nekdo drug. Ali preživiš in greš dalje ali pa ne.
NISEM ŽELEL ZAMUDITI ROJSTVA PRVE HČERKE
Kako se je razvijala in končala vaša zgodba z najbolj znanim boksarskim promotorjem Donom Kingom?
O tem se je takrat v javnosti veliko govorilo, a ni bilo vse res. Don King je bil prelomnica moje športne kariere. Kljub vsem dvobojem in zanesljivim zmagam v Nemčiji nisem dobil prave pozornosti. Kot da ne bi vame dovolj močno verjeli. Ko se je začel Don King zanimati zame, so Nemci spoznali, da oni niso edini, ki me lahko peljejo naprej po tej poti. Seveda so zanimanje tako pomembnega gospoda v svetu boksa sprejeli tudi kot dokaz, da je pot z menoj prava. Skratka ni jim dalo miru. Takrat sem bil finančno podhranjen, čeprav so mnogi govorili, da sem milijonar in da denar s tovornjaki vozim domov. Ko se je pojavila možnost po odhodu v ZDA, so se takoj začele špekulacije o tem, da to prinaša veliko denarja. Vendar jaz vselej igram na poštene karte. Pogodba s podjetjem Don King Productions je bila narejena tako, da do prvega dvoboja ni bila veljavna. Ni res, da mi niso uredili nobenega dvoboja. Ta je v resnici bil v načrtu, ampak jaz v tistem obdobju nanj nisem bil pripravljen, saj nisem želel zamuditi rojstva prve hčerke. Zaradi tega so se vse stvari zavlačevale, v vmesnem času pa so se spet oglasili Nemci in pokazali precej večje zanimanje zame. Če bi se na takšen način odzvali že prej, sploh ne bi nikoli pristal v ZDA.
Do kosila o dvoboju ne razmišljam in živim popolnoma enako kot vsak drug dan. Grem na kavo, privoščim si sladoled, ljudje pa se čudijo in me sprašujejo, mar nimam ta večer dvoboja. Ne vem, zakaj bi se obnašal drugače. No, po kosilu se umaknem v samoto in se začnem mentalno pripravljati. Takrat sestavljam mozaik, na takšen način namreč skušam predvideti vse mogoče scenarije v dvoboju. Poskušam biti pripravljen na nepredvidljive situacije. V tej pripravi je delež psihologije med 60 in 70 odstotki. Psihična stabilnost je izjemno pomembna, osnova pa je seveda fizična pripravljenost.
V kolikšni meri lahko uravnavate svojo težo, ki mora biti na uradnem tehtanju 24 ur pred dvobojem zelo natančna? Na kakšen način v enem dnevu izgubite kilogram ali dva?
V celoti lahko uravnavam svojo težo, seveda pa niso dovoljena odvajala ali kakršnikoli drugi pripomočki. Treba je vedeti, da teže ne izgubim v enem dnevu. Ta proces, ki zajema natančen načrt vnosa prehrane in tekočine v telo, traja vsaj en mesec. V zadnjem tednu prazniš zaloge in skušaš na neki način prevarati telo. Je pa vsak človek drugačen, tako da ni pravila. Pri meni je tako, da v zadnjem tednu zelo pazim na vnos, po dva ali tri 300-gramske obroke in približno dva litra tekočine na dan. Dan pred tehtanjem naredim totalni šok, kar pomeni, da ob dveh treningih ni nobenega vnosa v telo. Gre za popolno dehidracijo telesa. Na takšen način lahko ob predhodnem mesec dni trajajočem delu v približno poldrugi uri izgubiš tudi do pet kilogramov. Torej en mesec pripravljaš telo na tisti zadnji dan, ko pride do izgube kilogramov. Vse skupaj je tako natančno izračunano, da lahko nastanejo težave, če tehtanje ni ob določeni uri. Če zavlačujejo, se lahko podre sistem. Ko namreč v telesu nimaš vode, mu lahko narediš veliko več škode, kot mu jo z vsem tem početjem že tako ali tako narediš.
Pogodba s podjetjem Don King Productions je bila narejena tako, da do prvega dvoboja ni bila veljavna. Ni res, da mi niso uredili nobenega dvoboja. Ta je v resnici bil v načrtu, ampak jaz v tistem obdobju nanj nisem bil pripravljen, saj nisem želel zamuditi rojstva prve hčerke.
Boks ima pri večini ljudi negativni prizvok, saj ga povezujejo z nasiljem. V resnici je to plemenita veščina. Vas moti, ker ima takšno podobo v javnosti?
Mali princ je pravzaprav odgovoril na vsa vprašanja, ko je dejal, da je bistvo očem nevidno. Res je, da gre za udarjanje in da gre za borbo. Kateri šport pa ni borba? Tudi tek je borba, le da na drugačen način. Enako velja za nogomet in košarko. V boksu sicer prihaja do kontakta, ampak podobno je tudi v ragbiju. V vsakem športu imamo svetle in temne strani. Boks marsikdo povezuje z nasiljem, vendar da ti izvajaš to navidezno nasilje, moraš obvladati tehniko. Žal je tako, da ljudje najraje komentirajo stvari pred televizorjem z daljincem v roki. Če pa v nekaj vlagaš, tisto tudi spoštuješ. Večletne študije so pokazale, da je boks najzahtevnejši šport na svetu.
Svetovni prvak v težki kategoriji Vladimir Kličko je nekoč dejal: "Ali je kaj boljšega, kot da si najboljši na svetu in se preživljaš s pretepanjem ljudi?"
Te izjave ne poznam in sem presenečen. Če je do nje prišlo v ZDA, je bolj razumljivo, saj so tam ljudje lačni takšnih izjav. Marketing opravlja svoje delo. Ne opravičujem nikogar, vendar razumem, da so ljudje prav zaradi marketinga pripravljeni marsikaj narediti.
Ali ste se kot otrok radi pretepali na ulici. Ste imeli radi filme z boksarsko tematiko? Je bil Rocky Balboa vaš najstniški idol?
Kot otrok nisem niti pomislil, da bi bil boks zgodba mojega življenja. Rockyja sem prvič gledal v kinu in bil zgrožen, morda celo prestrašen ob spoznanju, kaj vse se na svetu dogaja. Ko sem o tem še naprej razmišljal, sem spoznal, da je tudi življenje borba, prav takšna kot tista v ringu. Vedno sem zagovarjal poštenost, kot otrok nikoli nisem bil nasilen. Morda se niti za sebe nisem znal dovolj dobro postaviti. Za mene je še danes nasilna komunikacija nedopustna. Za mene bi bila največja mogoča podlost, da bi sebe dokazoval skozi nasilje na ulici. Boks je le moja služba, sem profesionalec in od tega živim.
Pri nas doma boks sploh ni v ospredju. To je pač atijeva služba, enako kot mamina. Ko sem utrujen ali celo poškodovan od dvoboja, preprosto rečem, da me boli roka in da se ne morem igrati. Dejan Zavec je pri nas doma le takrat, ko je v kakšni reklami na televiziji, sicer pa sem ati. Skušamo živeti običajno družinsko življenje, na kar sem neskončno ponosen. Že tako ali tako je marsikaj prilagojeno moji karieri, da pa bi bili še v preostalem času sužnji mojega poklica, to pa ne. Boks je v naši hiši pravzaprav na zadnjem mestu.
SEM NAJBOGATEJŠI V DUŠI
Koliko ste uspeli zaslužiti z boksom? Ste zagotovili eksistenco za sebe in za svojo družino?
Sem zadovoljen. Je več od tega, kar sem kadarkoli upal sanjati. Ne govorim izključno o številkah na računu, ampak o zadovoljstvu, zdravju in družini. Seveda na računu nimam toliko denarja, da mi ne bi bilo treba nič več delati in da bi bili moji otroci ter še otroci od mojih otrok preskrbljeni do konca življenja. Niti po naključju. Sem najbogatejši v duši, saj sem srečen s tem življenjem, ki ga živim, po drugi strani pa bi bil lahko bogatejši v denarju. Ne bom rekel, da živim v napačni državi, je pa res, da kombinacija športa in kraja, iz katerega prihajam, marsikaj onemogočata. Če ne bi sreče poiskal v tujini, bi se obrnil stran in bridko zajokal. V tem primeru bi ljudje bržčas rekli: "Poglejte ga, pretepal se je in danes nič nima."
Mali princ je pravzaprav odgovoril na vsa vprašanja, ko je dejal, da je bistvo očem nevidno. Res je, da gre za udarjanje in da gre za borbo. Kateri šport pa ni borba? Tudi tek je borba, le da na drugačen način.
V Sloveniji zelo dobro tržite svoje ime, vaša zgodba je pravzaprav zgodba o slovenskem uspehu. Logotip sponzorja vam celo narišejo na hrbet. Vas to moti med dvobojem? Kakšen je občutek, ko se barva pomeša z znojem?
Gre za običajno začasno tetovažo, ki nastaja približno uro in pol in se na koži ohrani en mesec. Na srečo se moja koža na to ne odziva, tako da nimam težav, ko se ta barva prepoji z znojem. Po zadnjem dvoboju sem si jo mazal z otroškim oljem za telo, tako da sem jo uspel že izbrisati. Ob pogledu na takšno sponzorsko tetovažo vsak najprej pomisli, koliko denarja dobim zanjo. Nikakor ne gre za sto tisočakov, ampak veliko veliko manj. Pravzaprav gre za nekaj drugega, za celostno zgodbo o sodelovanju s Petrolom, ki mi stoji ob strani tudi takrat, ko ni najbolj rožnato.
TO JE ZGODBA ZA ZGODOVINO
Še precej bolje svojo podobo tržita Floyd Mayweather in Manny Pacquiao, ki se bosta čez slab teden pomerila v enem najbolj znamenitih boksarskih dvobojev v zgodovini. Ste kot gledalec zaradi tega na trnih ali vas spremljanje drugih dvobojev niti ne gane?
Seveda me zanima. Ampak povedal bi nekaj drugega. Ne gre za zavidanje ali kaj podobnega, ampak če bi jaz dobil toliko denarja, bi ga razdelil. Danes slišim, da se govori že o 600 milijonih. V redu, naj fanta zaslužita. Če pomislim, kaj vse sta vložila v to, je njuno delo neprecenljivo. Na drugi strani pa je nespodobno, da se na takšen način postavljajo rekordi. To je zgodba za zgodovino, ki se po mojem mnenju ne bo več ponovila. Ironija pri vsem tem pa je, da se takšen denar namenja za brutalnost, primitivnost, udarjanje, nasilje. Ali pa znajo pravi ljudje videti pravo zgodbo.
Kakšen razplet napovedujete?
Za mene je favorit Mayweather, po življenjski plati pa bi zmago bolj privoščil Pacquiau. Vložek obeh je neverjeten. Za mene je v pogledu boksarskega znanja edini "pismeni" boksarski zemljan Mayweather. Ko pa pogledam na kariero in z njo prepletenim življenjem, je Pacquiao bolj ljudski človek. Naj si zaslužita vse tiste milijone.
Ne moti me, ker se zavedam, da bi v nasprotnem imeli na svetu le dvajset svetovnih prvakov. Eden se pač ne more boriti s 1800 registriranimi borci, saj ima v enem letu le dva ali tri dvoboje. Pošteno je do vseh nas, ki treniramo in se trudimo po svojih najboljših močeh, da dobimo priložnost, da se borimo za naslov svetovnega prvaka. Ne bi rekel, da se hranimo z nečim, kar ne bi bilo realno. Želimo svoj trud poplačati z naslovom, in to je vse. Jasno pa je, da so vse te različne organizacije in dvoboji na različnih ravneh tudi marketinška poteza, ampak saj navsezadnje vsi, ki hodimo v službo, želimo biti tudi plačani za svoje delo.
Če ne bi sreče poiskal v tujini, bi se obrnil stran in bridko zajokal. V tem primeru bi ljudje bržčas rekli: "Poglejte ga, pretepal se je in danes nič nima."
Pred dvobojem z Jengojanom ste napovedali, da bo to vaš zadnji, če ga boste izgubili. Imate 39 let, mislite boksati še naprej?
Ne morem si kaj, da ne bi bil drzen. Možnosti, ki se mi ponujajo, moram izkoristiti. Če tega ne bi storil, si tega ne bi nikoli oprostil. Prizadevam si za to, da bi ta naslov združil s še enim po drugi verziji. Jasno je, da zaključek kariere trka na moja vrata, še prej pa bi si rad odgovoril še na eno ali dve vprašanji. Tega ne počnem, ker bi želel komurkoli karkoli dokazovati. Še naprej iščem svoj osebni maksimum. Leto 2016 bo leto konca moje kariere. Že zaradi let in zaradi vsega ostalega. Ko greš v profesionalni šport, postaviš svoje zdravje na kocko. Zdaj, ko se bližam štiridesetim, je regeneracija po dvobojih daljša. Obenem bi v življenju rad počel še marsikaj drugega, imam še veliko izzivov. V moji glavi je veliko idej.
Ko boste dokončno obesili rokavice na klin, vas bo verjetno lahko vsak poiskali na Ptuju, kjer boste vodili svoj vadbeni center in gradili kariero novega Dejana Zavca. Imamo prav?
Gotovo. V pisarni sicer ne bom prebil veliko časa. Danes na to vprašanje zelo težko odgovorim. Jasno je, da bi rad ostal v športu, pa naj bo to trenerstvo ali marketing. Rad bi pomagal nekomu, da bi uspel. Rad bi pomagal nekomu, ki bo dovolj drzen, da bo prehiteval samega sebe. Tudi po desni, če bo treba. Največja zmaga zame bi bila, da bi nekoga pripeljal do uspeha, ki bi presegel mojega.
