Marija Šestak, vodja olimpijske atletske odprave: Zlata za Čeha? Bilo bi čudno, če bi ...

Plus

Vaše četrte olimpijske igre. Tokrat ne v vlogi tekmovalke kot na prejšnjih treh.
Da, tokrat sem v povsem drugačni luči, kot sem bila na prejšnjih. Moje prve igre so bile v Sydneyju leta 2000. Takrat sem bila zelo mlada in zame je bil ogromen uspeh, da sem se sploh uvrstila na igre. Tam sem hotela doživeti cel paket, tudi tekmovalni del. Zavedala pa sem se, da nisem med tistimi, ki si v tekmovalnem smislu lahko obetajo nekaj več. V Sydneyju sem okusila vse – tako tekmovanje kot vse preostalo, kar se dogaja na igrah. Moje prvo olimpijsko doživetje je bilo res celostno. Naslednje igre, v Pekingu leta 2008, pa so bile povsem nekaj drugega. Zanje sem imela zelo visoke tekmovalne cilje. Ni me zanimalo popolnoma nič drugega, nič, kar se je dogajalo okoli, razen mojih dveh tekem. Te igre so bile zame res stresne, polne pričakovanj. Za olimpijske igre v Londonu 2012 pa sem se že zavedala, da so to verjetno moje zadnje. Takrat niti nisem bila več tekmovalno na vrhuncu. V London sem prišla s 25. rezultatom. Nisem imela velikih pričakovanj, nastopila sem sproščeno in si rekla, da bo v redu, če bom nekaj dosegla, če pa ne, pa tudi ne bom preveč razočarana. Hotela sem tudi uživati v vzdušju največjega športnega dogodka na svetu. Uspelo mi je priti v finale, tako da sem bila tekmovalno zelo zadovoljna. Potem pa sem imela še nekaj dni, da sem se zabavala v olimpijski vasi, da sem šla po britanski prestolnici, tako da sem te igre res ohranila v zelo lepem spominu. Zdaj pa je zanimivo, ker na igrah v Parizu nisem kot tekmovalka, tako da tega stresa ne bom imela, a bom v vlogi vodje reprezentance, kar je v bistvu servis za tekmovalce in tekmovalke. To je povsem drugačna vloga, kot sem jo imela do zdaj na igrah. Je pa zanimiva.

Sedem slovenskih atletov ima velik starostni razpon – od 20 do 35 let. Od novincev na OI, do zelo izkušenih, ki so bili že 'stokrat' na velikih tekmah. Se da tako različne generacije povezati v eno ekipo?
Da. S Tino Šutej sva skupaj tekmovali na olimpijskih igrah. Tino poznam že tako dolgo, da imam z njo poseben odnos, prijateljski in sem ji lahko tudi mentalna opora kot nekdo, ki je vse to, kar je doživljala letos ona, že doživel. Jasno pa je, da ima vsak posameznik svoje posebne zahteve. Tudi jaz sem jih imela. Atletika je posamičen šport, zato so tudi športniki večji individualisti. Sicer pa vso sedmerico tako dobro poznam, da se lahko prilagodim vsakemu in delam z vsakim tako, kot je treba, oziroma dam vsakemu to, kar na veliki tekmi potrebuje.

Kot vodja ekipe imate zagotovo veliko prednost, da vas v atletskem svetu dobro poznajo iz časov, ko ste bili vrhunska tekmovalka?
Zagotovo je to, da me poznajo, velika prednost, predvsem zaradi hitrega pretoka informacij. Morda dobim kakšno informacijo veliko prej kot član druge reprezentance in jo posredujem naprej. Drugič pa spet bom jaz potrebovala informacijo, ki bo zame pomembna, in se bom obrnila na človeka, ki ga poznam. Kar nekaj atletinj, s katerimi sem tekmovala, je v različnih vlogah na nacionalnih zvezah in tudi v organizacijskem odboru OI. Tako lahko dobim tudi kakšno informacijo tudi po neuradni poti.

Pričakujete, da bo v Parizu naporno?
Odvisno, kako gledate na to. Na junijskem evropskem prvenstvu v Rimu je bila slovenska reprezentanca zelo številčna. Treba je bilo urediti res veliko stvari za vsakega posameznika. V Parizu pa slovenska atletska ekipa ni velika, bo pa bolj zahtevno, ker so v francoski prestolnici razdalje precej velike in bo treba vse natančno organizirati, poleg tega pa so na olimpijskih igrah pravila malce drugačna kot na preostalih velikih tekmah. Tega sem sicer že vajena, saj sem že bila nekajkrat vodja reprezentance. Zagotovo mi je lažje kot tistemu, ki ni sodeloval na igrah kot športnik. Vem, kaj atleti potrebujejo, in se posamezniku lahko prilagodim. Imam pa seveda vso podporo Olimpijskega komiteja Slovenije, tako da se lahko zanesem na njihovo pomoč, če bom kaj rabila. Ampak ... (smeh) Glede na to, da sem zadnje leto telesno skoraj neaktivna, mi bo vsakodnevna hoja zaradi velikih razdalj povzročala še največ težav. (smeh)

Se bojite zaradi varnosti?
Ne. Če bi razmišljala o tem, potem ne bi šla nikamor. Seveda se lahko zgodi marsikaj, ampak ... Če mi je usojeno, se bo pač zgodilo. V Parizu je celo pretirano poskrbljeno za varnost, tako da glede tega nimam nobenega strahu.

Bi lahko primerjali svoje občutke, ki ste jih oziroma jih boste doživeli – skok prek 15 metrov v Pekingu in kolajno Tine Šutej v Parizu?
Mi smo okuženi z atletskih virusom, tako da čutimo nekaj posebnega. Zagotovo pa bo drugačen občutek. Ko tekmuješ, imaš tekmovalno tremo. Na dan finala na olimpijskih igrah v Pekingu sem se zjutraj zbudila in se zjokala. Da mi je bilo potem lažje. Ko tekmuješ, je vse odvisno od tebe. Moraš biti zbran in zavedaš se, da lahko situacijo nadzoruješ sam. Priznam pa, da imam hudo tremo, ko gledam nastope slovenskih atletov. Sedim in čakam, kaj se bo zgodilo. Si v pričakovanju, a ne moreš narediti nič, da bi kaj spremenil. Ko tekmuješ, imaš skoraj vse pod nadzorom in nekako čutiš stvari, ki se bodo zgodile.

Kakšna pa so vaša pričakovanja od sedemčlanske slovenske odprave v Parizu?
Bilo bi čudno, če bi rekla, da od Kristjana Čeha ne pričakujem kolajne. Upam, da bo najbolj žlahtna. Če Tina Šutej ne bi imela težav s poškodbami, bi tudi za njo napovedala kolajno, saj jo zelo dobro poznam. Navdušujeta me njena vztrajnost in borbenost na tekmah. Za celo ekipo bi torej napovedala eno kolajno, tri finale in dva polfinala.

To je res vrhunsko.
Ne morem napovedati, da slovenska atletika v Parizu ne bo naredila nič. Moj odgovor je bilo dokaj realen glede na to, kaj lahko dosežejo slovenski atleti in atletinje.

Slovenija je poslala v Pariz najboljše atlete in atletinje, ki jih ima.
Da. Zagotovo. Lia Apostolovski je v skoku v višino pokazala, da na velikih tekmah tekmuje odlično in od nje vsi pričakujejo finale. Za Šutejevo ne bo težav, da se skozi kvalifikacije prebije v finale, v finalu pa bo veliko odvisno od tega, kakšne so posledice poškodbe. Vem pa, da bo dala od sebe vse, kar je sposobna v tistem trenutku. Neja Filipič bi morala priti v finale, če bo ponovila letošnji najboljši skok. Anita Horvat in Matic Ian Guček ... Slednji bi moral za finale verjetno teči nov državni rekord, a tudi če ne bo med osmerico, bo zelo, zelo visoko uvrščen. Anita je imela težave, tako da za njo ne vem, kaj sploh lahko pričakujem. Zagotovo pa je dvignila formo in polfinale ne bi smela biti previsoka ovira. Klara Lukan bo na 10.000 m tekla samo finale, na 5000 m pa tudi predtek. V teh dveh disciplinah je z Afričankami konkurenca res izjemna. Pričakujem pa, da bo podrla državni rekord.

Je atletika še vedno prvi šport olimpijskih iger?
Je. Ampak tega ne govorim zato, ker sem sama v atletiki. To govorim zato, ker imam okoli sebe ljudi, s katerimi se družim, ki so daleč od športa. Zanje je prva asociacija, ko izrečeš besedo olimpijske igre – atletika. Potem pa plavanje in gimnastika. Tudi tisti, ki se na šport sploh ne spoznajo in ga spremljajo manj kot bežno, bi se za ogled kakšne tekme na olimpijskih igrah odločili za atletiko. Morda sem subjektivna, ampak ko pomisliš na olimpijske igre, imaš pred seboj olimpijski stadion z atletsko stezo ...