Vaš varovanec Luka Janežič je že lani, predvsem pa letos, naredil izjemen korak naprej. Kako sta začela sodelovati?
Luka, ki je iskal novega trenerja, saj je uvidel, da so dosegli mejo, me je srečal na stadionu in tako se je začelo. Njegov prejšnji trener Frenk Bohinc je naredil vse, kar je bilo treba, in trenerje, kakršen je on, bi morali imeti mladi atleti. Naučil ga je osnov, in kar je najpomembneje, Luka ni bil poškodovan. Skupaj sta bila pet let, in kot kaže, sta dosegla zgornjo mejo. Poklical me je njegov oče in začeli smo delati. Meni se je po vseh mojih dogodivščinah atletika zagabila.
Spomnimo se vas kot odličnega sprinterja, ki pa so ga zaustavile poškodbe.
Najbrž sem začel prepozno. Pri trenerju Slavku Černetu je še šlo do olimpijskih iger v Sydneyju. Izpolnil sem normo za sprintersko štafeto, pa me niso poslali na OI. Potem sem atletiko nehal trenirati. Nekaj kasneje me je poklical Srdjan Djordjevič, da bi treniral pri njem, in sem spet začel. Toda pri njem gre po sistemu kdor vzdrži, vzdrži, drugi pa ...
Celotno kariero so vas pestile poškodbe.
To se mi je vleklo že od smučanja, ki sem ga treniral deset let. Vso osnovno šolo in prvi letnik srednje šole, vendar je vse skupaj postalo predrago. V moji generaciji je bil daleč najboljši Miha Verdnik, ki bi zagotovo uspel, če njegov oče ne bi naredil samomora, zaradi česar je nehal. Potem sem pet let treniral nogomet pri Olimpiji, kjer sva bila skupaj z Milivojem Novakovićem. On je bil napadalec, jaz pa desno krilo. Bili smo mladinski državni in pokalni prvaki v sezoni 1995/96. Ampak trener Janez Zupančič mi je dejal, da sem prehiter za žogo. Potem sem prišel k članom Olimpije, na neki prijateljski tekmi doživel trojni zlom gležnja in moje nogometne kariere je bilo konec. Tako poškodovanega človeka, kot sem bil sam, ne poznam.
Po odisejadi z Djordjevičem ste popolnoma opustili atletiko?
Povsem. Leta 2002, po evropskem prvenstvu v Münchnu, sem hotel počivati, a mi je trener dejal, da moramo trenirati. Nadaljevali smo na vso moč in telo ni bilo več pripravljeno na take napore. Po Birminghamu 2003 so z menoj delali, kar so hoteli, in sam sem se prebijal od poškodbe do poškodbe. Nazadnje sploh nisem mogel več hoditi. Doktor Rasto Stok me je operiral po neki švicarski metodi, ko na živo nasekaš kost. Pa ni bilo uspešno. Leta 2003 so mi vstavili tudi železne opornice in rehabilitacija je trajala eno leto. Potem sem se še nekaj trudil, prišel do 10,50 na 100 metrov, ampak vse skupaj je bilo preveč mučno. Na OI v Atene se potem nisem uvrstil, še nekaj poskušal s trenerjem Albertom Šobo, ampak ... Vmes sem začel delati z nogometaši, in sicer kondicijske priprave. S tem sem potem preživel. Sledilo je obdobje, ko sem bil kondicijski trener mladincev v Interblocku. Te zgodbe pa je škoda, toda okoli Joca Pečečnika je bilo toliko pijavk, da se ni moglo končati drugače.
In vrnitev k atletiki?
Leta 2013. Z Lukom. Najprej je bilo mišljeno, da bi malo sodelovali, vendar dva trenerja za enega atleta pač ne gre. Trenerski posel je trikrat hujši od tekmovalnega. Bolj stresno je, saj je odgovornost večja. Na začetku naj bi sodeloval s trenerjem Bohincem, vendar ni šlo. In sem dvignil roke ter jim dejal, naj me pokličejo, ko se bodo odločili. In potem sva bila z Lukom prvo leto sama, kar je bilo zelo dobro, saj je bil priden in je poslušal ter se učil.
Kje pa ste se naučili trenerske obrti?
Veliko mi je prineslo delo z nogometaši, saj sem nogometne treninge vnesel v atletiko. Dobro je, da sem to naredil, saj me zdaj posnemajo in bo dobro tudi za druge. Pred enim letom so se mi smejali, danes pa me posnemajo. Se pa vsak dan izobražujem in dopolnjujem. Resda nisem končal fakultete za šport, saj sem se v času študija, ko se je bilo treba odločiti med šolo in atletiko, odločil za šport. Mi je žal? Ne vem.
Zdaj ste profesionalni atletski trener?
Da. Grem v to smer. Vmes sem se hotel ukvarjati še s fizioterapijo, za kar sem se izšolal, vendar gre preveč energije. Poškodovan športnik te potrebuje vsak dan, in če nimam časa, da bi se mu posvetil, je vse skupaj nesmiselno.
Kako pa je s telesno pripravo nogometašev?
Najprej jih ocenim in pošljem na meritve, pri tem sodelujem z Mitjem Bračičem, potem pa naredim načrt. Vsak igralec za vsako igralno mesto potrebuje drugačen atletski trening. Vse skupaj lahko povežeš z atletiko – vezist je na primer kot tekač na srednje proge, desno krilo je bolj sprinter, napadalec mora imeti še kaj več, vratar pa je spet nekaj posebnega. Za Benfico sem dva meseca pripravljal Jana Oblaka in v tak trening nogometašev pač vključim vse svoje znanje.
Najboljši nogometni klubi na svetu imajo še 15 let atletske trenerje.
Zdaj se nekaj premika tudi pri nas. Pri Olimpiji se je vzpostavil sistem in zraven je prišel tudi Djordjevič. Zdaj delajo kondicijske priprave za vsako igralno mesto posebej. V Sloveniji imamo ogromno nogometnih talentov, in če jim bomo dali prave pogoje, se bodo tudi razvili.
Atletika pa je druga zgodba.
Atletika je ljubezen, v nogometu pa je denar. Oče je imel tri sinove, dva sta bila pametna, tretji pa je bil atletski trener. Če v atletiki ne delaš z ljubeznijo, potem je vse zaman. In vse gre postopoma – boljši je atlet, več je odrekanja. Težim k profesionalnosti, da bi delal samo to, kar najbolje znam. Res pa je tudi, da znam opazovati in oceniti mlade ljudi kot redko kdo. Sem tudi edini trener, ki ne uporablja štoparice. Edino pravo merilo je tisti čas, ki se izpiše na tekmi na cilju. Na treningu ne uporabljam štoparice zaradi psihološkega učinka, saj preveč obremenjuje atleta.
Luka je že v prvi sezoni, ko je delal z vami, izjemno napredoval.
Pred tremi leti sva se začela klesati. Seveda so vzponi in padci in kdaj pa kdaj tudi ni poslušal. Toda vsak mora pretrpeti svoje muke. Lani se je poškodoval, ker je namesto dneva počitka odšel na šolsko tekmo, in po tem sva izgubila mesec dni treninga hitrosti. Na koncu se je še dobro končalo. Ta preskok v rezultatu, ki se je zgodil letos pozimi, bi se moral že lani. Vsaj tako sem načrtoval.
Ali ni to malo prehitro za 19-letnega atleta?
Treba je pogledati, koliko let trenira atletiko. Začel je pri 12 ali 13 letih in resneje pri 15 letih. Strokovnjaki pravijo, da atletinja doseže vrhunec po desetih do dvanajstih letih treninga, fantje pa po 13 do 14 letih treniranja.
Če Luka trenira sedem let, torej potrebuje vsaj še šest let, da bo dosegel vrh?
Delati mora še veliko, ampak pri njem gre vse lepo po vrsti. Naslednje leto so na vrsti olimpijske igre. Vse, kar je storil do zdaj, je bilo v bistvu le medenje.
Pa vas uboga?
Vedno delamo kompromise, predvsem pa se pogovarjava. V Pragi, na dvoranskem EP, bi kljub poškodbi tekel v polfinalu, če mene ne bi bilo zraven, in potem bi bila verjetno katastrofa. To so malenkosti, ampak uboga. Res pa je, da sem mu skoraj kot oče. In predvsem je tu pomembno zaupanje. Lani pa sem na treningu opazil, da Luka potrebuje nekoga zraven. Pa so prihajali kakšni fantje. Danes pa imamo že kar lepo skupinico – Gregorja Grahovca, Anito Horvat, Luca Zalokarja in druge. Skupaj so enkrat na teden, preostale dni pa imajo posamične treninge.
Kje pa je vaša meja? Do kakšnega rezultata lahko spravite atleta?
Vsako leto imamo poseben zvezek, v katerega na prvo notranjo stran zapišem svoje cilje za posameznega atleta. In potem delam kljukice. Seveda so meje, to pa so po navadi poškodbe. Kam bo prišel Luka, ne vem, gre pa po dobri poti. Luka je tudi odrasel. Pri 17 letih ti je kolajna okoli vratu pretežka. Posebej pri slovenskih fantih, ki smo malo bolj otročji. Mislim, da se je taka blokada zgodila Robertu Rennerju. Odlično, da se je letos vse izšlo, ampak dve leti pa ga ni bilo. Glede na to, koliko Luka trenira, pa je še veliko rezerve.
Pomembno je, da športnik ni pretreniran. Kako ujeti ravnotežje?
Za to moraš imeti občutek, pomemben pa je tudi pogovor. Trener je atletom učitelj in trener mora svojega atleta videti in prilagoditi trening, dnevnega in tudi tedenskega, če je treba.
Načrti za naslednje leto?
Da Luka teče okoli tega rezultata, torej državnega rekorda, ki ga je tekel letos. Za naslednjo sezono je cilj, da tak rezultat odteče opolnoči, ko ga zbudiš. Treba je imeti stalne rezultate na visoki ravni. Če športnik teče dobro samo enkrat na neki vaški tekmi in potem nič več, začne dvomiti vase. In pridejo psihologi ...
Vi niste za psihologe?
Sam moram biti psiholog. Seveda sem za športne psihologe, posebej pa ga potrebujejo v določenih športih. Tudi sam hodil k športnemu psihologu, ko sem bil aktiven. Koliko to vpliva ali pomaga, pa je nekaj drugega. Verjamem pa, da ga nekateri potrebujejo. Nekateri so serijsko samozavestni in na velikih tekmah uspejo, drugi pa nimajo »jajc« in glave. Trenira se za velike tekme.
Luka bo na velikih tekmah tekel 200 in 400 metrov?
Tako je. Treniramo tudi 100 metrov, na velikih tekmah pa sta ti dve disciplini. Cilj za naslednjo sezono je finale na evropskem prvenstvu v Amsterdamu. Če tečeš 10,50 na 100 metrov, lahko tečeš 45 sekund na 400. In tu dobi tudi samozavest. Kajti zmagati na 100 metrov je še vedno nekaj posebnega. To je formula ena. Na treningu Luka denimo nikoli ne teče več kot 200 metrov naenkrat. Teče pa hitro. Kar delamo, delamo, na polno in hitro. Vse delamo stoodstotno. Vsak trening. Tudi, ko počiva, to dela tako, kot mora. Spi pa lahko, kolikor hoče, kar je tudi dobro.
Sodelovanje z drugimi trenerji?
Že lani sem hotel začeti sodelovanje, tudi s Svetlanom Vujasinom, da bi Žan Rudolf prišel na trening. Potem pa smo sodelovali v Medulinu z njim in Novomeščani. Nekaj se premika, ampak to je še vedno Slovenija. Morda bi bilo najbolje, če bi kar zveza določila, kdo od najboljših atletov naj sodeluje še z drugimi trenerji. Najbolj preprosto pa bi bilo, da ima na pripravah, ko so zbrani vsi atleti, vsak trener kakšen trening. Težava nastopi, ker ima vsak trener izdelan načrt priprav, poleg tega pa se še bojijo, da bi kateri trener »ukradel« kakšnega atleta. Dokler atleti niso polnoletni, za njih odgovarjajo starši, ko pa so stari 18 let, lahko gredo, kamor hočejo.
Nekateri so pri letošnjih rezultatih Janežiča namigovali tudi na doping.
Tako govorijo tisti, ki niso nikoli trenirali. Taki dosežki, kot jih je dosegel Luka, so mogoči tudi brez dopinga. Tudi prehranska dopolnila so res na minimumu. Letos smo v proces treninga vključili tudi krvne preiskave. Zdaj imamo vse urejeno: fizioterapija, masaža, pregled krvi in zdravnik.
Šele po državnem rekordu je Luka preskočil v najvišji razred, ki ga finančno podpira zveza.
Zveza bi morala bolj podpirati mlade, kar sem govoril že po lanskem mladinskem prvenstvu v Eugenu. Imamo res nadarjeno generacijo, ki se lahko prebije v vrh ali pa ponikne. Mlad športnik se ne znajde v sistemu, na srečo pa sem sam okusil vse, to poznam in lahko pomagam. Vse mlade poskusim naučiti tudi, da ko izstopaš, nisi več njihov. Izgubljaš tako imenovane prijatelje. Toda tak je svet. Zato pa mi je všeč, ker so naredili Trio adijo – Renner, Rudolf in Janežič. Trije različni atleti iz različnih disciplin. Izjemna druščina.
