Kolajna bi bila le make-up

Po točkah in kolajnah smo v zadnji tretjini evropskih držav, kar je zelo blizu realnega stanja. Kolajna v Zürichu bi obraz naše atletike samo nališpala, ne pa pokazala pravo sliko.

Potegnjeno pod črto so si slovenski atleti in atletinje na evropskem prvenstvu zaslužili oceno dobro. Na pot v Švico je odšlo 15 športnikov in od njih se je kar osem uvrstilo v finale, med 12 najboljših na stari celini (sem štejemo tudi Sonjo Roman, ki je imela samo finalni tek na 5000 metrov, saj je bilo 17 tekmovalk, vendar se je z izpolnjeno normo uvrstila na EP, kjer pa je odstopila). Več kot polovica. Poleg tega sta se še dve tekmovalki uvrstili v polfinale. Peterica, ena tretjina torej, se ni prebila skozi prvo sito, od teh pa je Maja Mihalinec na 100 metrov tekla osebni rekord in le za stotinko zaostala za polfinalom.

S tega stališča bi lahko ocenili nastop Slovencev v Švici kot zelo dobro, vendar ... Najprej je treba pogledati rezultate, ki so bili pri večini slabši, kot so jih dosegli v tej sezoni do prvenstva. Samo trije so izboljšali letošnje najboljše rezultate (Primož Kozmus, Matija Kranjc in Mihalinec ter še Kristina Žumer na 100 m, ki pa ni bila njena glavna disciplina), dva sta dosegla osebni rekord (Mihalinec in Kranjc), Kranjc pa si je z državnim rekordom edini prislužil najvišjo oceno.

Morda se bo ljubiteljem atletike zdelo, da je ocena nastopa v Zürichu (2,64) prestroga, toda naše mnenje je, da se finale od finala razlikuje, da se mesto od mesta razlikuje, saj je treba upoštevati vse dejavnike, ki so bili dani atletom in atletinjam, ko so tekmovali na evropskem prvenstvu.

Pred prvenstvom smo zapisali, da je realno stanje slovenske atletike pač tako, s kakršnimi rezultati so naši potovali na EP. Najbližje kolajni je bila Martina Ratej, saj je bila peta na lestvici tekmovalk, ki so nastopile v Zürichu. Ali to pomeni, da so bili apetiti vodstva atletske zveze in tudi stroke previsoki, ko so ciljali celo na dve kolajni?

Malo se ozrimo nazaj in se spomnimo, da smo imeli pred prvenstvom samo dva atleta v finalu – Martino na petem in Primoža na osmem mestu. Ratejeva je torej za mestom malo zaostala, Kozmus pa ga je celo presegel. Za mesti, ki so jih imeli po rezultatih pred prvenstvom, sta zaostali le Sabina Veit (pred EP je bila na 22. mestu, potem je bila v prvem krogu na 24. mestu, v polfinalu pa je prehitela le eno tekmovalko) in Marina Tomić (pred EP je bila 14., potem je bila v prvem krogu 14., v polfinalu pa 17.). Za vse bi torej lahko rekli, da so tekmovali dobro, morda celo nad pričakovanji, trije pa so res pozitivno presenetili (Kranjc, Nina Djordjevič, Mihalinec).

Toda celoten dober vtis potem pokvarijo rezultati, ki so pod pričakovanji, čeprav je malo opravičilo lahko tudi slabo vreme.

KOLAJNI STA BILI DALEČ
Naša glavna aduta za visoke uvrstitve, morda celo kolajne (po tihem ali na glas sta jih napovedovala), sta povsem pogorela. Ratejeva se je v finalu povsem zlomila, potem ko je v kvalifikacijah metala zelo zanesljivo. Kot kaže, ji velika tekma in velika priložnost popolnoma odreže noge in ni sposobna sestaviti (zanjo) solidnega meta, ki bi bil na ravni rezultatov te sezone.

Kozmus pa je, tako kot je sam priznal, precenil samega sebe in dosegel raven, na kateri je pač bil. Vrgel je največ, kolikor je zmogel, kar pa je bilo dovolj za šesto mesto. Tu je bila razlika med Martino in Primožem. Slednji je vseeno vrgel največ, kolikor je imel v rokah, nogah in glavi, Ratejeva pa daleč od tega, saj je v tem trenutku zagotovo sposobna metov prek 65 metrov (skoraj smo prepričani, da bo na naslednji tekmi vrgla kopje do daljave, ki bi ji v Zürichu prinesla kolajno).

Prvenstva v Švici ne moremo oceniti kot slabega za slovensko atletiko, saj je, če ne drugega, prineslo neko širino in vsaj nekaj novih obrazov. Za najvišje dosežke se bomo sicer še vedno morali zanašati na veterane, toda tudi tisti, ki prihajajo na evropsko sceno, bodo ob dobrem delu dozoreli in bodo morda že čez dve leti sposobni za odmevnejše rezultate (Šutej, Mišmaš, Rudolf, Djordjevič, Špiler, Mihalinec).

Težava pa je seveda v tem, da v Sloveniji atletom ne moremo nuditi enakih pogojev, kot jih nudijo v tujini (čeprav tudi to ni pravilo). Ne moremo se primerjati niti z Madžarsko (ima trikrat večji proračun kot naša zveza), ali pa s Hrvaško (atletika sloni na izjemnih posameznikih, katerim se vsi popolnoma posvetijo) in Srbijo (podoben način dela, vendar so tudi tu najboljši bolj ali manj sami poskrbeli zase).

Dokler ne bomo v šport, kot je atletika, vlagali več, predvsem v mlade – in jih prepričali, da je vredno desetletno garanje za čast in slavo (ne za denar), do tedaj se bomo po prvenstvih, kot je bilo v Zürichu, vedno držali za glavo in objokovali izgubljene priložnosti. Pravi priložnost zgrabijo za roge in bika položijo na tla, vendar se na ta boj pripravljajo od mladih nog. Tako so vzgojeni in okolica jih podpira v tem. Pri nas pa ...