Zaradi študija se je iz Mozirja preselila v Ljubljano (na Fakulteti za družbene vede je vpisala magisterij iz komunikologije) in začela trenirati pod vodstvom Srdjana Djordjeviča. Pozimi je tekla zelo dobro in se približala osebnemu rekordu na 60 metrov (6,40 - letos pa je tekla 6,42, osebni rekord na 100 metrov ima 11,70 še iz leta 2008). Pred dnevi se je vrnila s priprav v Črni Gori in je polna optimizma za sezono na prostem. Resno je začela trenirati na pripravah na letošnjo zimsko sezono in potem malce presenetljivo osvojila naslov državne prvakinje v dvorani. »Tudi zame je bilo to malce presenetljivo, čeprav sem si ga želela. Pozimi sem res dobro trenirala. Že na prvi tekmi sem tekla hitro in načrtovala vrhunec forme za dvoransko državno prvenstvo, kar mi je uspelo. Vedela pa sem, da lahko kljub močni konkurenci osvojim naslov,« se je Maja najprej obrnila na začetek leta. Sprint v Sloveniji sicer malce nazaduje, saj nimamo več res vrhunskih tekmovalcev ne v moški in ne v ženski konkurenci, vendar je kar nekaj tekmovalk, ki so sposobne teči zelo hitro. »To, kar sem naredila v dvorani, je bila moja najboljša zimska sezona do zdaj. Malce mi je zmanjkalo, da bi tekla tudi osebni rekord, kar me malo jezi.« Kaj taka zimska sezona pomeni za tisto glavno v atletiki, ko se vse dogaja na stadionu, na prostem, pa bomo videli.
Po Majini vrnitvi s študija v ZDA je njena kariera visela v zraku, saj se ni natančno vedelo, kaj bo z nadaljevanjem njene kariere. »Ves čas, ko sem bila v ZDA, sem imela pred seboj en sam cilj, to je, da končam šolo. Že moj trener je dejal, da v ZDA ne grem z namenom, da napredujem v atletiki, ampak z namenom, da končam študij. Atletiko sem trenirala in tekmovala toliko, da sem ostala v stiku, v solidni formi. Vedela pa sem, da ko se bom vrnila domov, bom prišla ravno v prava leta, da lahko začnem graditi pravo kariero in dosežem dobre rezultate. Prek luže sem opravila tudi pripravništvo in se ukvarjala s poklicno oziroma profesionalno rastjo. Ves čas pa sem imela v mislih, da še poskusim z vrhunsko atletiko, ko se vrnem v Slovenijo.« Torej je bilo vse skupaj načrtovano do potankosti? »V ZDA sem upala, da se bom vrnila v vrhunsko atletiko. Nisem hotela nazadovati, ampak sem hotela ostati vsaj na ravni, na kakršni sem bila, ko sem šla študirat.«
Ljubljana
Potem ko se je zdaj 24-letna Mihalinčeva preselila v Ljubljano in spremenila okolje ter pristala v naročju Djordjeviča, je tudi na treningu dobila precej ostrejšo konkurenco. Vse skupaj je gotovo pozitivno vplivalo tudi na njeno vrnitev med najboljše. »Zagotovo. V ZDA zadnjih pet let na treningu nisem imela prave konkurence, tako da mi delo v skupini sprinterk, ki smo pri Djordjeviču, veliko pomeni in pomaga, da napredujem. Smo prijateljice, se spodbujamo, si pomagamo in seveda med seboj tekmujemo.« Dobra zimska sezona bo lepa podlaga za poletno, saj je Maji tek na 100 metrov veliko bolj pisan na kožo kot sprint na 60 metrov. »Drži. In moj cilj je uvrstitev na evropsko prvenstvo, ki bo avgusta v Zürichu.« Norma za pot v Švico je 11,60 sekunde na 100 metrov, kar je Maja vsekakor sposobna teči. »Dejstvo je, da mi tek na sto metrov veliko bolj odgovarja kot na 60 metrov, saj je pri slednjem vse odvisno od dobrega starta. S startom imam še vedno nekaj težav, končna hitrost pa je dobra, tako da bom dobra na 100 metrov. Prepričana sem, da bom dosegla normo za EP in hkrati tekla tudi osebni rekord.« Kakšne pa so Majine ambicije v atletiki? »V tem športu želim ostati še nekaj let in iztržiti največ, kar se da. Bomo videli, kaj to pomeni, ampak za zdaj gledam samo na prihajajočo poletno sezono. V atletiki si želim ustvariti ime, da bi bila prepoznavna. Želim se prebiti na slovenski vrh, in če bom hitra, bo to prišlo samo od sebe.« Glede na to, da je Maja še mlada, prava sprinterska leta šele prihajajo. Ampak atletika je šport, kjer lahko le izjemno redki posamezniki nekaj zaslužijo. Maja bo težko prišla do te ravni. »Tega se zavedam. V ozadju imam tudi poslovno kariero, torej odnose z javnostmi, kar je moja druga velika strast. V tem uživam in v ZDA sem v tem našla samo sebe. Morda bom uspela najti delo v kateri od agencij in bi se poleg tega lahko ukvarjala tudi z atletiko.«
Naša odlična skakalka s palico Tina Šutej je pred časom dejala, da je njen cilj zlata kolajna na olimpijskih igrah v Riu. Za belopolte sprinterke je to nerealen cilj. »Rio in olimpijske igre so moj dolgoročen cilj. Pa ne kolajna, ampak uvrstitev na igre.«
Mladi se zdaj raje odločajo za druge športe, ki so manj naporni in kjer imajo več možnosti za uspeh, poleg tega pa so bolj medijsko prepoznavni. »Ko sem začenjala treninge atletike, se tega gotovo nisem zavedala. Najprej sem trenirala odbojko, ker starša prihajata iz odbojke. V osmem razredu osnovne šole sem poskušala z obema športoma, vendar sem samo sebe bolj našla v atletiki.« Maja je po značaju individualistka. »Sem. Verjetno že, če tako pravi mama,« se je nasmejala Mihalinčeva, ki ji je atletika kot šport dala možnost dobre izobrazbe. »Res ne obžalujem tega, da sem se posvetila atletiki. Veliko sem prepotovala, šla na študij v ZDA ... To so izkušnje, ki jih drugače ne bi mogla dobiti, zato sem atletiki zelo hvaležna. To mi bo ostalo za vedno, znanja, ki sem jih pridobila s pomočjo atletike.« Torej naj otroci kljub vsemu trenirajo atletiko? »Seveda. V vsakem športu je treba trdo delati, če želiš uspeti, ne samo v atletiki. V posamičnem športu, kot je atletika, je morda težje samo to, da se ne moreš nasloniti ali skriti za nekom, kot se lahko v ekipnih športih.«
Morda je čas, da se tudi atleti začenjajo ukvarjati z atletiko, in ne samo s športom. »Najprej bi morali vsi atleti stopiti skupaj. Še vedno smo preveč ločeni po klubih in vsak gleda samo nase. To je zasidrano v tem športu. Verjetno bi bilo precej boljše, če bi bili enotni. V ZDA na univerzi ekipa pomeni vse, posameznik ni pomemben. Tam sem za našo univerzo tudi suvala kroglo in skakala v višino. Na univerzi vse temelji na ekipnem uspehu, posameznikov rezultat je potisnjen v ozadje.«
Bolezen ščitnice
Maja bo torej v sezoni na prostem skušala izpolniti normo za Zürich tako na 100 kot na 200 metrov. »V zadnjih letih sem veliko več trenirala za 100 metrov, ker zaradi težav s ščitnico nisem mogla trenirati na daljših razdaljah. Zdravstveno stanje se je malce umirilo, vendar moram vsak dan jemati tablete. Zdravje me je pri treningu precej oviralo. Preden so ugotovili, kaj je z menoj sploh narobe, se mi je zdelo, kot da bi imela mononukleozo. Bila sem utrujena in nikakor nisem mogla pridobiti na mišični masi. Srčni utrip je bil zelo visok, saj sem imela pulz na treningu ves čas prek 180 udarcev na minuto. Prvo leto je bilo res naporno. Zdaj ko redno jemljem zdravila, so hormoni v ravnovesju - s tabletami ustvarjam hormonsko ravnovesje, kar bi sicer morala početi ščitnica. Šele lani jeseni, po dveh letih jemanja zdravil, sem se začela počutiti tako dobro, da sem spet lahko normalno trenirala. Srčni utrip se je znižal in ugotovila sem, da moram uživati več antioksidantov (vitamin C in E - v sadju, zelenjavi, kavi in pravem čaju; op. p.), ki zavirajo vnetje. Dejansko imam ves čas vneto ščitnico. To se lahko pozdravi z radioaktivnim jodom ali z operacijo. Isto bolezen sta imeli tudi Janica Kostelić in Blanka Vlašić. Zdravnik je želel, da bi vnetje z jodom pozdravili, kar pa bi pomenilo, da ne smem trenirati pol leta, zato se še nisem odločila za zdravljenje in vnetje nadzorujem z zdravili. Upam, da bo šlo samo od sebe na boljše, posebej ker sem se vrnila nazaj in je manj stresa, kot ga je bilo v ZDA,« je končala Maja.
