© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Robert Pogačar
Robert Pogačar
28.07.2014 17:56:08

Če kdo misli, da je bilo to prav, imamo problem

Grega Wernig

Direktor Smučarske zveze Slovenije Jurij Žurej se mora v svojem mandatu ukvarjati tudi s stvarmi, za katere si pred tem zagotovo ni mislil, da se bo moral. Ena od teh je zagotovo primer Vanessa Mae, nad katerim je tudi najbolj razočaran. Zlasti ga moti, da so edine, ki so pokazale željo po sodelovanju pri razčiščevanju tega primera, mlade tekmovalke, ki so bile izigrane.

Ena od pripomb vpletenih v primer Vanesse Mae je bila, da v vseh zakonitih rokih do 30 dni po tekmi, ko ti roki potečejo, ni bila podana nobena uradna pritožba. Zakaj ste se odzvali tako pozno?

Smučarska zveza Slovenije ni organ, ki bi za tekmo presojal, kaj je bilo tam narobe. Dobili smo prijave z očitki, da so se na teh tekmah na Krvavcu dogajale nepravilnosti. Te smo tudi začeli preiskovati. Tega nismo počeli znotraj same tekme, ampak znotraj pravil SZS in FIS. Ob tem smo ugotovili večje število nepravilnosti, delovali pa smo v skladu s statutom SZS. Pri tem nismo nikogar kaznovali, kar je bilo v medijih večkrat napačno prikazano, ampak samo povedali, da naslednja štiri leta s štirimi ljudmi, ki so bili v najbolj odgovornih vlogah na teh tekmah, več ne bomo sodelovali. Izvršilni odbor nima pristojnosti, da bi kogarkoli kaznoval, lahko pa se kot vsaka pravna oseba odloči, s kom bo sodeloval in s kom ne. V svojih postopkih smo naredili več, kot bi to zahteval katerikoli akt, zgolj zato, ker smo hoteli biti korektni.

Pripomba vodje panoge in enega od vpletenih Vlada Makuca je bila tudi ta, da se je v prvi fazi zaobšlo častno razsodišče, ki mora pripraviti gradivo za skupščino, ki je po statutu edina pristojna za izrekanje kazni.

V Sloveniji je žal tako, da ko nekdo o nečem odloča, nekdo misli, da je za to bolj pristojen neki drug organ. Mnenja, da je nekdo nepristojen, se pojavljajo pri odločitvah računskega sodišča, komisije za preprečevanje korupcije ... Enako je tudi v tem primeru. Mi smo zadevo predali častnemu razsodišču, za kar je bil rok šest mesecev od dogodka, zadevo pa predložili tudi policiji in FIS. Dejstvo je, da so se na Krvavcu dogajale nepravilnosti, nihče pa nam še ni rekel, da tekmovalke, ki so o njih dale izjave, lažejo. Lahko se torej pogovarjamo, ali je normalno, da se v rezultatih pojavi nekdo, ki ga ni bilo na tekmi, da ena od tekmovalk vidi, kako se je ob startu Vanesse Mae premikala startna paličica, druga, ki pade, pa se v rezultatih pojavi med prvimi. Normalno ni niti to, da je SZS zapisana kot soorganizatorka ene od tekem, čeprav zanjo ni nikoli dala potrdila. Lahko se tudi vprašamo, ali je normalno, da člani tajskega olimpijskega komiteja sploh niso vedeli za to tekmo in zanjo nikoli niso dali soglasja, mi pa imamo v rokah dokument, iz katerega je razvidno, da je FIS spraševala, ali imajo organizatorji soglasje tajskih pristojnih organov. Če mi imamo ta dokument (pozneje nam ga je tudi pokazal, op. p.), oni pa trdijo, da ga niso izdali, se torej velja vprašati, od kje je prišel. Menim, da se je v športu treba spraševati o bistvenih stvareh, mi pa na klasični slovenski način pozivamo, naj ne primejo 'tatu', ampak tistega, ki je pomagal 'tatu' odkriti. Če pa kdo misli, da je prav, da se tekme delajo na tak način, potem imamo problem, saj bomo z njim zelo težko sodelovali.


Dopuščate možnost, da kdo od te četverice res ni vedel za stvari, ki so se dogajale na Krvavcu?

Dopuščam. Tega nikoli nisem skrival in zato tudi govorimo le o objektivni, in ne o subjektivni odgovornosti. Formalnopravno sta tu dva elementa. Eden je aktivna participacija pri dejanju, ki smo ga ugotovili, drugi pa pasivno spremljanje nečesa, kjer bi osebe zaradi svoje funkcije morale vedeti za to, kar se je dogajalo, če bi funkcijo opravljale z ustrezno skrbnostjo in strokovnostjo. Predvsem sem pogrešal, da bi kdo od vpletenih, ko se je pojavilo vprašanje o regularnosti tekme, pokazal željo, da se preveri, ali je vse potekalo tako, kot bi moralo potekati. Zadnji, ki smo bili poklicani, da to preverjamo, smo bili tisti, ki smo to morali početi. Tu gre spet za klasično slovensko zgodbo, kjer se pri neprijetnih stvareh vsi umaknejo na varno razdaljo in čakajo, da 'veter' mine in na rezultate, da se potem lahko postavijo na pravo stran.

Kdaj pričakujete, da bo ta postopek končan? Morda šele na naslednji skupščini?

Kar zadeva izvršilni odbor, je ta postopek bolj ali manj končan. Zdaj je vprašanje zgolj izvedba, za katero se ne ve, kako bo sploh potekala. Častno razsodišče bo presodilo, ko bo pač presodilo. Že vnaprej opozarjam, da imam tu zelo zvezane roke, tudi zaradi statuta in pravilnikov. Zaradi zastaralnih rokov imamo težave že v primeru postopka proti Primožu Ulagi. Verjetno bo postopek dlje časa trajal tudi pri policiji, saj je treba stvari korektno pregledati. Dejstvo pa je, da je naša komisija ugotovila, da so nepravilnosti bile, in tega nihče ne more zanikati.

Povedali ste, da ste o vsej zadevi obvestili tudi FIS. Kakšen je bil njihov odziv?

Na FIS smo poslali vso dokumentacijo in poskrbeli tudi za prevod poročila, kakor tudi dodatka in sklepov IO. Mi smo se ukvarjali s temi v Sloveniji, FIS pa bo sama presodila, ali je v skladu z njenim pravilnikom treba narediti še karkoli drugega. Pri nas bi bilo iskanje osebne odgovornosti, torej kdo konkretno je kaj storil narobe, težavno.

Očitek predsednika odbora in zbora za alpsko smučanje Dušana Goriška je bil tudi ta, da nihče ni ničesar vprašal delegata FIS na Krvavcu, Italijana Fabia De Cassana. Ali to ni bilo v pristojnosti komisije?

Komisija ni sodišče, kar sem Gorišku že povedal na seji IO. Za mnenje smo vprašali tiste, za katere smo vedeli, da so neposredno vpleteni in da delujejo znotraj smučarske zveze. Vsem smo tudi dali možnost, da povedo, kaj se je tam dogajalo, izjema je bil edino vodja tekmovanja Borut Hrobat, ki je bil že na dopustu. Na podlagi dokumentacije in njihovih izjav smo potem tudi pripravili poročilo in sprejeli odločitve. Za postopek proti delegatu tekme je pristojna FIS, od katere sem dobil namig, da ga bo tudi sprožila.

Smučarska zveza se je v preteklosti že zapletala v sodne postopke z bivšimi uslužbenci, ki jih je tudi praviloma izgubljala. Obstaja nevarnost, da bi se zgodba ponovila tudi v tem primeru?

Ta nevarnost obstaja, čeprav le pri eni osebi, ki ima z zvezo neposreden posloven odnos (Vlado Makuc, op. p.). To je seveda njihova pravica. Če bomo razmišljali v slogu, da nas lahko nekdo toži zaradi tega, ker smo rekli, da to, kar se je dogajalo na Krvavcu, ni v skladu s standardi, ki jih SZS pričakuje, potem bomo zelo kmalu začeli cenzurirati kar same sebe. V takem primeru bi lahko rekli, da je primerno tudi izsiljevanje tekmovalcev, kar seveda ni. Hitro se potem pojavi vprašanje, kje je tu meja. Problem SZS je, da je športna organizacija, kjer so pravila specifična, tako da vedno lahko tvegaš, da boš dobil tožbo in da jo boš tudi izgubil.


Tudi letos so se na SZS precej lomila kopja okrog proračuna, zlasti pri alpincih in tekačih. Primož Ulaga je imel idejo, da bi vsaka panoga imela svoj račun. Kakšno je vaše stališče v zvezi s tem?

To je ena izmed možnih idej, a bistveno vprašanje ni, ali ima vsak svoj račun, ampak ali zna s tem, kar je na računu, tudi delati. Nikoli ni bilo vprašanje, iz katerega konta naj potegnemo sredstva, ampak vedno, ali imajo panoge mejo, koliko lahko porabijo. Če sva že pri Ulagi, me moti dejstvo, da so vsi ti ljudje, ki so bili zadnja leta v vlogi predsednika in direktorja zveze, vedno vedeli, kako je treba 'voziti' zvezo, vseeno pa so vsako leto nastali le novi dolgovi. Če se vrneva na državo, je to isto kot pri Sloveniji - vsako leto imamo dodatne dolgove, ko jih je treba začeti vračati, pa imamo težavo, ker mislimo, da je nekdo drug bolj poklican za vrnitev teh dolgov, kot smo mi. Na koncu je tako pri državi kot pri športni organizaciji enako; če dolgovi nastanejo, jih je treba pokriti. Ko se ti dolgovi pokrijejo, pa sistem nikoli ni do vseh enako pošten.

Očitno je, da sta pri alpskih smučarjih že vse od volitev za predsednika odbora in zbora prisotna dva različna tabora, ki med sabo težko sodelujeta. Lahko zveza kakorkoli pripomore k zbliževanju stališč?

Sam celo menim, da ne obstajata samo dva tabora, ampak je teh kakšnih 15. Ti se nato interesno med sabo združujejo na takšne in drugačne načine. Dejstvo pa je, da ko so naši tekmovalci na terenu, tam nastopajo v eni bundi in v enem dresu. Prej, ko jim bo to jasno, lažje bomo šli naprej. Dodal pa bi, da pri nešportnem vedenju in ravnanju ni kompromisov.


Težava pri alpincih so tudi samoprispevki, ki jih po večini mladi smučarji niso več zmožni plačevati. Obstaja nevarnost, da koga na ta račun tudi izgubimo.

Najprej moram reči, da to ni samo problem alpincev. Zdi se mi celo nepošteno, da se pri nas po navadi pogovarjamo le o dveh panogah, alpskih smučarjih in skakalcih. Olimpijske kolajne so dobili tudi deskarji, biatlonci in tekači, pri smučarjih pa Tina Maze, ki deluje po svojem programu in izven sistema. Vsi predstavniki tako imenovanih malih panog že leta in leta plačujejo samoprispevke, in to ne majhne. Nikoli pa pri njih nismo slišali, da bi bila to kakšna težava. Sem pa tudi tekmovalcem v dopisu že napisal, da samoprispevke vidim kot ogromno nevarnost, saj to pomeni, da se bodo na koncu s smučarijo ukvarjali samo še tisti, ki so najbolj bogati, ni pa nujno, da so tudi najbolj sposobni. Ob tem sem jim tudi nakazal, da obstaja več rešitev, kaj se da narediti. Naloga poslovodstva je, da zagotovi denar, kar je zaradi zgodb, ki se pri njih dogajajo, najtežje ravno pri alpskih smučarjih. Njihov proračun še ni zaprt, jasno pa mi je, da bodo okrog tega še težave. Morajo se enostavno prilagoditi in narediti programe, ki jih bodo znotraj denarja, ki ga imajo na voljo, lahko tudi izvedli. Minili so časi, v katerih si lahko naredil program za sto enot, že vnaprej pa si vedel, da ga boš porabil za 120 enot in dolgove prenesel na nekoga drugega.


Težave so tudi pri tekačih, ki pravijo, da jim za normalno delovanje manjka 140 tisoč evrov, predsednik odbora za teke Janez Vodičar pa je nedavno za enega od časopisov SZS označil za nelikvidno.

To celo delno drži. Smučarska zveza ima probleme z likvidnostjo, kar niti ni skrivnost. V preteklem letu je bila težava reprogramiranje kredita, pri čemer novi krediti niso nastajali. Morali smo najeti le kratkoročni kredit, da smo olimpijsko sezono sploh lahko izpeljali. Osnovni problem, ki ga pri tem vidim, je, da je IO že v letu 2012 sprejel sistem reprogramiranja kreditov in odplačevanja obveznosti, kar se je nato kratko malo ignoriralo. Letos smo seveda vsi presenečeni zaradi nečesa, kar je bilo sprejeto že pred dvema letoma. Problem vsekakor je, a se ga tudi da rešiti. Kar zadeva znesek za smučarske teke, je ta višji od sponzorja in nižji od države zaradi različnih virov, ki jih nakazuje. En način znižanja je enako prizadel vse športne panoge, drugi pa je povezan s tem, da so določene panoge zaradi rezultatov padle v nižjo kategorijo. Marketing je svoje naredil, zdaj mora to še panoga, da bo s svojimi rezultati tudi od države dobila več denarja.


Kakšne so možnosti, da do začetka zime pridobite še kakšnega novega pokrovitelja? Z Mercatorjem ste nedavno enega izgubili ...

To je naša dolžnost, drugo vprašanje pa je, ali ga bomo dobili. Vsi vemo, kakšna je v Sloveniji trenutna gospodarska situacija. Pogledati moramo tudi izven meja Slovenije in izven okvirov družb, ki smo jih že preverjali. Naša dolžnost je, da se potrudimo, po drugi strani pa se morajo klubi, trenerji in tekmovalci zavedati, da živimo v okolju, v katerem živimo, in da SZS ni vreča brez dna, kakor tudi ne Božiček ali Miklavž. Za vsak znesek, ki nam ga dajo gospodarske družbe, te hočejo vedeti, kam ga dajo in kaj se s tem denarjem naredi. Videti hočejo tudi rezultate. Miselnost se je tudi v tej državi spremenila toliko, da ni nič več samoumevno, ampak mora biti hkrati nudena ustrezna storitev nazaj. Pri tem moramo vsi skupaj sodelovati, da bomo družbam, ki nas sofinancirajo, dokazali, da smo vredni njihovega zaupanja in da se v nas splača vlagati.

V vašem mandatu je bilo v odnosih med SZS in ekipo Tine Maze še najmanj težav. Si to štejete kot neke vrste osebni uspeh?

Tina je ena največjih šampionov v celotnem slovenskem športu. Vrednost tega, kar je dosegla tako zase kot za to državo in tudi smučarsko zvezo, se bo videla šele čez čas. Naloga SZS je, da ji, če se le da, nudi podporo, da lahko ona in njena ekipa funkcionirata čim bolj maksimalno. Včasih gre to lažje, včasih težje, upam pa, da bomo na tak način sodelovali tudi naprej.

Se torej povsem strinjate tudi z njenim posebnim statusom?

Pri tem je treba reči, da so pri alpskih smučarjih pravila urejanja odnosov s tekmovalci drugačna kot pri ostalih panogah. Tina sicer ima specifičen status, a ima takšnega še kar nekaj športnikov na SZS. Nekateri imajo to urejeno s splošnimi pogodbami, drugi osebno ... Ena od stvari, ki jih bo treba na SZS še urediti, je tudi poenotenje pravil. Stvari bo treba dati na isti imenovalec, da ne primerjamo jabolk in hrušk.

Pogodba z ekipo Tine Maze je poslovna skrivnost. Zakaj?

Za to je v osnovi več razlogov. Prvi je zakon o varstvu osebnih podatkov, drugi ta, da to določa zakon o gospodarskih družbah, tretji pa, da so poslovna skrivnost tudi naše sponzorske pogodbe. Verjetno vas tu zanima tudi, koliko denarja da zraven država, ker nam ga tudi da, in zakaj potem določeni podatki niso javni. Kot ste lahko videli, sem sam svoje osebne dohodke že javno objavil, čeprav se nikjer v Evropi tega ne prakticira. Za tekmovalce pa vam garantiram, da prav nikjer ni praksa, da bi se ti podatki objavljali.

Pogodbe s trenerji in tekmovalci za novo sezono po večini še niso podpisane, čeprav smo že v juliju. Zakaj se te stvari ne uspejo urediti že prej?

Tudi za to je več razlogov. SZS je sistem v izgradnji in stvari še niso utečene. Ena prvih letošnjih sprememb je, da želimo s trenerji in strokovnimi sodelavci podpisati večletne pogodbe, kar je tudi v teku. Prav tako želimo pogodbe na dolgi rok podpisati s tekmovalci. Letos v to zavestno še nismo šli, saj smo ugotovili, da je treba spremeniti pravilnik o pravicah in dolžnostih tekmovalcev in jih tudi povabiti zraven, ko se bodo ti pravilniki pripravili. Želimo namreč upoštevati tudi njihove želje, kolikor se to pač da. Dobili smo tudi prošnje njihovih zastopnikov in kakšnega odvetnika, če so lahko pri tem prisotni, pri čemer ne vidimo problema. Ves sistem je treba zgraditi, ga postaviti in naslednje leto iti v podpisovanje večletnih pogodb. V tem trenutku moramo znotraj teh pogodb, ki so, zagotoviti, da se čim prej podpišejo. Jasno in glasno pa je ob tem treba tudi povedati, saj to športniki včasih pozabijo, da so pogodbe minimalno spremenjene oziroma skoraj identične, kot so bile. Če športniki takšnih pogodb nočejo podpisati, se pojavi vprašanje, zakaj so jih podpisali preteklo leto, letos pa tega ne želijo. Zavestno pa nismo hoteli odpirati teme ali problema, za katerega ne bi imeli odgovora in se o tem ne bi najprej temeljito pogovorili s športniki. Lani smo nekatere pogodbe podpisovali šele novembra ali celo decembra, letos pa smo postopek za to sprožili že maja. Tako celo mislim, da smo relativno hitri. Res pa je, da bi se ob normalno utečenem sistemu pogodbe morale podpisati takoj po zadnji tekmi svetovnega pokala.


Pričakujete, da bo nova sezona rezultatsko vsaj približno enako uspešna, kot je bila prejšnja?

Osebno v to absolutno verjamem. Na tekmi se količina denarja ali kateri funkcionar je na kakšnem položaju, ne pozna. Najboljši lahko uspešno tekmujejo in tudi zmagujejo v razmerah, ki so relativno slabe, in svojo kakovost pokažejo celotnemu svetu. Imamo kar nekaj takšnih tekmovalcev in tekmovalk, ki bodo lahko vsem Slovencem skupaj spet pokazali, da se da.

Vi imate pogodbo s SZS še skoraj štiri leta, saj vam teče od januarske skupščine. Jo boste uspeli izpeljati do konca?

To je odvisno od tega, ali bomo dosegli ustrezne rezultate ali bomo približno na isti valovni dolžini in ali bomo verjeli v približno iste cilje in vrednote.

Galerija