Življenje v rumenem ni vedno rožnato

Očem z zvezdništvom obsedenih laikov pogosto nevidna temna plat slave, ki ji je tudi Wiggins le s težavo kljuboval in ki ga je privedla do tega, da se je nekajkrat vprašal, kaj mu je bilo vsega tega treba. Pravzaprav je šel celo tako daleč, da si je sem in tja zaželel, da ne bi nikoli osvojil ne Toura ne olimpijskega zlata. "S stališča zasebnosti to ni mačji kašelj. Na Tour sem se v začetku julija leta 2012 podal kot širši javnosti bolj ali manj nepoznan posameznik. Ko sem se vrnil domov, sem se teden, dva, tri počutil kot najslavnejša oseba na Otoku. Ni lahko, vsa ta slava, pritisk in medijska gonja. Ko bi rad počel običajne stvari s svojimi otroki, tako kot še pred meseci, pa jih ne moreš. S tem se je res težko sprijazniti, a najbrž se sčasoma naučiš spoprijeti tudi s tem," se je v Glasgowu, kjer bo nastopil na Igrah Commonwealtha, poletja velikih sprememb spominjal prvi britanski zmagovalec Toura. V pogovoru za BBC je priznal, da lahko tako telo kot glavo pripraviš in natreniraš za zmago na Touru, nič pa te ne more pripraviti na to, kar zmagi sledi. "Pravzaprav se mi je kar malce zmešalo. Ko se ozrem nazaj, se takrat niti nisem zavedal vsega, kar se je dogajalo, poskušal sem se samo prebiti, popival sem in podobno, vse z namenom, da bi si olajšal pot skozi vso to norost. Res težko najdem besede, ki bi opisale, kako se je takrat vse skupaj spremenilo." 

NIBALIJEVA PIKA NA I

V teniškem žargonu je bila to igra, set in zmaga. V kraljevski 18. etapi je Vincenzo Nibali zatrl še zadnje dvome. Če so sploh še obstajali. Dvomi o tem, kdo je najboljši kolesar na 101. izvedbi dirke Po Franciji. Pri vzponu na sloviti Hautacam, še zadnji resnejši klanec na letošnji dirki, je še enkrat več deklasiral konkurenco in še četrtič na dirki kot prvi pripeljal skozi cilj. Dominantna predstava, ob kateri in po kateri so se v pomanjkanju resničnih tekmecev Italijana številni spraševali, kaj bi bilo, če bi bilo. Če bi bila Contador in Froome še vedno na dirki, ne pa potolčena v domačem naslanjaču. Vprašanja, na katera ne bomo dobili odgovorov, a vse to ni važno, še manj pa pošteno do 29-letnega Sicilijanca, ki bo v nedeljo v omaro poleg roza majice z Gira in rdeče z Vuelte obesil še rumeno s Toura. Impresivno, predvsem pa zasluženo.

Pravi, da je uteho našel v ljudeh, ki so dali skozi podobno izkušnjo. V sotrpinih, kot je denimo še en Sir, še en britanski kolesarski velikan, Chris Hoy, ki se je iz Pekinga vrnil s tremi zlatimi medaljami okoli vratu. "Pogovor s človekom, kot je Chris, ti v tovrstni situaciji resnično pomaga, on ve, kako ti je, navsezadnje je šel po Pekingu skozi na las podobno situacijo. Spoznanje, da nisi edini, da nisi ne prvi ne zadnji, ti je na neki čuden način v uteho."

Letos ga pri Skyu niso uvrstili v ekipo za Tour, ni jih malo, ki menijo, da so odločitev po odstopu Chrisa Frooma še kako obžalovali. A kolesa časa se ne da zavrteti nazaj in namesto po francoskem asfaltu Wiggo v teh dneh pedala poganja na velodromu v Glasgowu. »Ko mi je generalni menedžer ekipe Sir Dave Brailsford sporočil, da me ne bo v ekipi, sem upošteval njegov nasvet. Nisem posedal doma in se smilil samemu sebi, ampak sem se vrnil na velodrom in začel trenirati. Zadnjih šest, sedem tednov na stezi je bilo resnično osvežujočih, hkrati pa najboljši način za pozabo vse norosti, ki se dogaja onkraj Rokavskega preliva.«

Onstran Rokavskega preliva pa se Vincenzo Nibali zanesljivo pelje največji zmagi v karieri naproti. Tudi včeraj na pobočjih mitskih pirenejskih očakov Tourmaleta in Hautacama ni pokazal slabosti, pravzaprav ravno nasprotno, postavil je piko na i in po še eni izjemni predstavi ima rumeno majico praktično že v omari, pravzaprav mu lahko slavje prepreči le še nesreča. In če/ko se bo v nedeljo na Elizejske poljane pripeljal v rumenem, se bo vse spremenilo. Tudi zanj življenje v rumenem ne bo vedno in samo rožnato, sploh doma v Italiji, kjer v teh dneh vlada evforija in kjer kolesarski tifozi že šestnajst let nestrpno čakajo na rojaka, ki se bo v Pariz znova pripeljal v rumenem. Prav zadnji italijanski zmagovalec dirke vseh dirk Marco Pantani pa je tisti najbolj tragičen primerek kolesarja, ki se ni znal spopasti z lastnimi demoni ter temno platjo slave.